Preplet Vzhoda in Zahoda

Med Kalaši

List iz dnevnika, piše mag. Ksenija Čermelj, etnologinja in kulturna antropologinja, Postojna

Brez premisleka sem pristala na predlog, da pripravim predavanje z naslovom Preplet Vzhoda in Zahoda. In ker je čas, ko se leto izteka, še posebno s poudarkom na prazničnih decembrskih dnevih. V ospredju je bila predstavitev praznovanja v tem svetem mesecu pri Kalaših, majhni etnični skupini staroselcev in starovercev iz severozahodnega Pakistana. Praznovanja se tam zrcalijo skozi prizmo številnih obredov, mitov in z univerzalno simboliko. Praznujejo zelo preprosto in z globokim spoštovanjem do narave. Verjamejo pa prav tako kot mi, da je december, ko sonce izgublja svojo moč, čas velikih sprememb in regeneracije v naravi in nas samih.

Tako smo želeli vstopiti v novo obdobje tudi mi. S preprostim darilom za bralce in sodelavce Šolskih razgledov. Z darilom, ki bi se razlikovalo od klasičnih daril norega decembra, ki je postal najbolj potrošniški mesec vseh mesecev, ko večina ljudi polni svojo praznino z miklavževimi ali božičnimi popusti. Naše darilo je bilo preprosto, a skrbno premišljeno. S sporočilom in brez kiča – to je pri Šolskih razgledih že tradicija. Prostor, v katerem smo se družili, so krasila od doma prinesena pakistanska tradicionalna pisana oblačila (šalwar kamiz) in obutev, rute, pokrivala, knjige, nakit … Spremljali so nas ritmi pakistanske glasbe, ŠR pa so poskrbeli tudi za hrano – toda kakšno? Ni bilo obloženih kruhkov s pršutom in sirom ter čokoladnih tortic. S hrano smo se želeli približati predstavljeni etnični skupini in tako je zbrane pritegnilo suho sadje, zlasti temne marelice in rezine kakija, oluščeni orehi in kuhan fižol. Gostitelji so poskrbeli še za čisti sok granatnih jabolk, saj je prav ta sadež pri Kalaših zelo priljubljen. Počasi so prostor napolnili ljudje, jaz sem pa se, kot vedno, znašla pred dilemo: Kaj bi poslušalci želeli, da jim povem? Naj bom strokovna in jim razlagam antropološke teorije? Ali naj jim povem resnico? Torej da tam praktično ni elektrike, tekoče vode in ne gretja. Da tam naše tople kopalnice nadomešča ledeno mrzla reka, ob kateri se umivajo in perejo perilo. Da so nad dolino, nad katero kraljuje pogorje težko dostopnega Hindukuša, zime izjemno hladne in se sonce prikaže le za nekaj ur na dan. Prav zato ga v decembru častijo, ko darujejo, plešejo, pojejo in veselo rajajo. In to kar ves december. Ali pa naj jim povem, da Kalaši ne poznajo bolezni, kakršna je, denimo, depresija? Tudi ne vedo, kaj je nespečnost in sploh ne poznajo besed za strah, superiornost, materialno bogastvo in lastnino …
Moja beseda ob slikovnem gradivu je našla svoje mesto in skupaj smo se virtualno sprehodili po svetu »tam daleč« in postopno gradili most s svetom »tu« pri nas. Ostali smo tudi po predavanju in se družili ob pogovoru, zdravici in pokušanju hrane. Kalaši ob prestopu v nov cikel jedo fižol in orehe skupaj. Fižol simbolizira obnovo, orehi pa upanje. Kombinacija obojega naj bi predstavljala obnovitev življenja. Tudi okus je boljši. Jedo z rokami. Prav tako smo jedli tudi mi. Prav zanimivo, kako je zbranim teknil fižol. Zares slasten je bil!

Večer se je nadaljeval z nagradno igro, oblačenjem tradicionalnih oblačil, čebljanjem in smehom. V prijetni družbi bi ostali še dolgo v noč, če nas ne bi preganjale obveznosti naslednjega dne. Ko smo odhajali domov – seveda z željo, da še kdaj ponovimo tako druženje –, sem pomislila na Kalaše in na to, kako hladno je zdaj tam. Res se premalokrat zavemo, v kakšnem razkošju živimo. Prav ta stik z drugačnim svetom lahko pomeni tudi prevrednotenje lastnih vrednot in osebnostno rast.

Hvala izjemni ekipi Šolskih razgledov in vsakemu posebej, ki ste prišli in prejeli to skromno darilo. Izjemno lepo je bilo v družbi z vami.