Pametnjakoviči in depresija

Uvodnik

Pred dnevi sem se pogovarjala z eno od osnovnošolskih učiteljic. Povedala je, da je na njihovi šoli uporaba telefonov med poukom prepovedana, dovoljena pa je med odmori. Potožila je, da jo skrbi, ko vidi, da se otroci med odmori skoraj nikoli več ne pogovarjajo med sabo, tudi se ne igrajo, pač pa so bolj ali manj vsi s svojimi telefoni. Tudi sama je mati dveh predšolskih otrok in skrbi jo zanju, saj bosta kmalu tudi onadva v šoli. Odkrito me je vprašala, ali menim, da je pretirano zaskrbljena ali pa je njen strah, da pametni telefoni slabo vplivajo na razvoj in socializacijo otrok, morda le utemeljen.

Žal sem ji morala odgovoriti, da je njen strah več kot utemeljen. To potrjujejo tudi številne raziskave. Pri nas ni sistematičnih raziskav, ki bi zajele večji del populacije, a v ZDA, kjer sistematičnim demografskim raziskavam namenjajo zadostna sredstva, so opazili drastičen premik v obnašanju mladih. Trend sprememb se je začel kazati s pojavom prvega »iPhona«, a zares hitre spremembe v grafih so se pokazale v letu, ko je število lastnikov pametnih telefonov naraslo na 50 odstotkov. Raziskave, ki so zajele najstnike med 13 in 17 letom, so pokazale vidne spremembe v socialnem vedenju mladih. Največje spremembe so se pokazale pri času, ki ga namenijo druženju »v živo« z vrstniki, in pri tem, kako pogosto se počutijo osamljene. /…/ Mladi se čedalje manj družijo z vrstniki, a seveda veliko časa prebijejo na družbenih omrežjih – veliko več, kot so ga njihovi nekoliko starejši vrstniki preživeli v fizičnem druženju s prijatelji. A kljub temu raziskave kažejo opazen porast občutenja osamljenosti med mladimi. Razlike se kažejo tudi pri želji po večji neodvisnosti od staršev, ki je bila vedno značilna za to obdobje. V ZDA je pri tem ključen pokazatelj opravljanje vozniškega izpita – tega običajno opravljajo šestnajstletniki, zdaj pa čedalje več mladih ne čuti več potrebe po tem, saj za »druženje« ne potrebujejo več avtomobila, s katerim bi se odpeljali k prijateljem; raje ostajajo v svoji sobi, s svojo pametno napravico.

/…/ … tudi ljubezenski zmenki se jim ne zdijo več tako pomembni, da bi si zanje vzeli svoj dragoceni čas. Spanec je še ena izmed žrtev novih naprav, najstniki zdaj tudi spijo manj. Krivulja odstotka mladih v tej starostni skupini, ki spijo manj kot sedem ur na noč, kaže na eksponentno rast števila najstnikov, ki so kronično neprespani. V samo treh letih, med letoma 2012 in 2015, so zaznali 22-odstotno rast.

/…/ Pri fantih so med letoma 2012 in 2015 zaznali 21-odstotno rast simptomov, ki kažejo na depresijo, pri dekletih je bila ta rast v istem obdobju celo 50-odstotna!

Seveda vse te statistike same po sebi nikakor ne bi zadoščale za sklep, da so vzrok vsemu temu pametni telefoni, saj se je v teh letih spremenilo še kaj drugega, med drugim je tu tudi ekonomska kriza; a raziskave so pokazale povsem nedvoumno vzročno povezavo med zgoraj naštetim in on-line aktivnostjo mladih. Najstniki, ki preživijo nadpovprečno veliko časa on-line, so statistično gledano veliko bolj nesrečni in depresivni, kot tisti, ki temu namenijo podpovprečno količino časa.

Vse statistike, ki jih navajam, seveda veljajo za ZDA, a tudi pri nas so razmere vse prej kot rožnate. Nimamo sicer tako jasne slike, ki bi bila podprta z dolgoletnimi primerjalnimi raziskavami, a v raziskavah na manjših vzorcih zaznavamo zaskrbljujoče trende rasti rabe pametnih telefonov med otroki in najstniki. Beležimo tudi hitro rast zasvojenosti z novimi tehnologijami. V ambulanti v Novi Gorici, kjer se ukvarjajo z zdravljenjem odvisnikov, se je odstotek nekemičnih odvisnikov – med njimi je največ odvisnikov od novih tehnologij – povišal z dveh odstotkov (leta 2000) na približno 50 odstotkov (letos)!

Glede na vse zapisano si želim, da bi bila v šolah uporaba pametnih telefonov povsem prepovedana med odmori, da pa bi se pametni telefoni občasno uporabljali pri pouku. S tem otroke predvsem spodbudimo k povsem drugačni rabi naprave in jo postopno spremenimo iz njihove igračke v njihovo zmogljivo orodje. Želim si tudi, da bi se starši zavedali, da so vabljive in »nepogrešljive« napravice v žepih njihovih otrok vse prej kot elektronke varuške, saj bomo mogoče ob taki varuški dobili tudi »elektronskega« otroka, ki ne bo več znal pretvoriti smeška z ekrana v pravi nasmeh.

MAJA VREČA

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 14, stran 1, ki so izšli 15. septembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?