Kako so se likali

Marijan Lačen, upokojeni specialni pedagog, borec za enakopravnost oseb z motnjami v razvoju, planinec, popotnik …

Marijan Lačen je bil sedemintrideset let direktor Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem. Strokovno in laično javnost je desetletja ozaveščal o tabujskih temah, ki so povezane z osebami z motnjami v duševnem razvoju, in bolj ali manj uspešno spreminjal stališča družbe, strokovnjakov in staršev oseb z motnjami v razvoju. Svojo osebnost je začel kaliti pri tabornikih in jo utrjeval med alpinisti.

O libeliških trmah

Pod Libeliško goro tik ob avstrijski meji leži vas Libeliče. Tamkajšnji prebivalci so se leta 1922 zapisali v zgodovino kot libeliške trme, ki se niso bile pripravljene podrediti izidu plebiscita po razpadu Avstro-Ogrske. Ta je namreč Libeliče dodelil Avstriji, Libeličani pa so se odločili za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev – za prvo Jugoslavijo. Z vztrajnostjo so Libeličani dosegli razveljavitev meje po rapalski pogodbi. Če bi Libeliče ostale na drugi strani hermetično zaprte meje, se Marijanova mama Kristina ne bi srečala z Ivanom Lačnom z Raven na Koroškem in potem tudi Marijana ne bi bilo.

Na Ravnah so kalili jeklo

Marijanov oče Ivan Lačen je bil kovinostrugar v Železarni Ravne. Med vojno je bil partizan, ki tudi pozneje ni skrival svoje politične leve usmerjenosti. Kot oče je bil strog in dosleden. Klofute so bile kar pogost del Marijanovega življenja. Na nedeljsko jutro je bilo treba pred mašo očistiti čevlje. /…/ Klofute so padle, če je prišel prepozno domov ali pa potolčen, ko so se fantje pretepali. Takrat se mu je zdelo, da si je klofute zaslužil, ker je gledal z očetovimi očmi. Sprva se tudi upiral ni, z odraščanjem je postal upornejši in takrat je oče začel popuščati. Do Marijanove mlajše sestre Eleonore je bil oče nežnejši. Gotovo tudi zato, ker je počela manj neumnosti kot on. Oče je imel svoj prav in svojo pravico je dosegal na bolj čuden način. Marijan se spomni, kako sram ga je bilo, ko sta se z vlakom peljala v Maribor. Nekdo je hotel zasesti očetov prostor na vlaku, pa se je ta na vso moč zdrl nad njim. Ob tem Marijan pove, da je kar nekaj teh lastnosti pobral po očetu. Tudi on se je znal v službi zelo razjeziti, biti oster, tudi nesramen, celo znorel je kdaj. Nikoli pa ni gojil zamere. Njegovo odzivanje na nepravilnosti je bilo dobronamerno. Je že moralo biti tako, da so ga bili zaposleni v Centru pripravljeni kot direktorja prenašati polnih sedemintrideset let.

Mama Kristina je bila očetovo nasprotje, nežna, poduhovljena, veliko je brala. /…/ Zaradi očetove strogosti se ji je sin večkrat zasmilil. Imela je izjemen socialni čut. In tega je podedoval po njej. To že mora biti res, saj se ni prav po naključju znašel na takem delovnem mestu, kot je delo z ljudmi z razvojnimi motnjami. Ne le delo z njimi, pač pa prepoznavanje njihovih težav in nenehen boj s predsodki okolja pri uveljavljanju njihovih potreb in pravic.

Kalil se je tudi Marijanov značaj

Marijan Lačen je letos dopolnil sedemdeset let. Za rojstni dan mu je sin Grega podaril skupno plezanje v severni triglavski steni. Najlepše darilo! Na Triglavu je bil Marijan gotovo več kot tridesetkrat, a za sedemdesetletnika je plezanje po nemški smeri lep dosežek. /…/

K tabornikom se je vpisal že v prvem razredu. Taborjenje je zanj fantastična stvar. Občutek, da nekaj zmoreš brez mame, krepi samozavest, neodvisnost, samospoštovanje, samostojnost, iznajdljivost. Spretnosti, ki se jih je naučil kot tabornik, mu še zdaj pridejo prav. Taborjenje je spretnost preživetja, vrednota za vse življenje. Če bi lahko vplival na šolski program, bi za vse učence od desetega do štirinajstega leta vpeljal vsako leto štirinajst dni obveznega taborjenja.

Po drugem letniku gimnazije je v koloniji poučeval otroke plavanja. Ko nek dan ni bil primeren za kopanje, so šli z otroki po istrskem goščavju nabirat gobe, češ, da jih bodo jedli za večerjo. Zvečer pa so se nameravali z gobami gostiti le vzgojitelji. Marijan je bil zaradi lažne obljube otrokom ogorčen. »Pusti to, saj so otroci že pozabili!« so ga pomirjali kolegi. Toda zanj je izpolnitev obljube stvar poštenja in spoštovanja. Za Marijana je bilo to ravnanje nepedagoško, krivično. Izigravanje otrok. Takega ravnanja ni bil vajen in še zdaj mu je tuje. Slika izigranih otrok mu je vedno v glavi in pri srcu, ko se v njegovi okolici dogaja kaj podobnega. Zato je bil pri svojem dolgoletnem pedagoškem delu še posebno občutljiv na take stvari in jih je iz ustanove, v kateri je delal, dosledno izganjal.

Taborništvu je že kot mladinec dodal še planinarjenje. /…/ Planinstvo je postopno preraslo v alpinizem. Plezal je doma, v Kamniških in Julijskih Alpah, največ pa v Korošcem najljubši Raduhi in tudi v tujih gorstvih. Leta 1970 je vodil odpravo na dobrih 5.000 metrov visoki Ararat. To je bila prva koroška odprava na tuje. Zaradi voki-tokijev, ki so jih potrebovali za medsebojno komuniciranje, bi se odprava skoraj slabo končala. Ko je bila prva skupina na vrhu gore, se je pojavila turška vojska in drugo skupino odpeljala v zapor. Ko je prišla z vrha prva skupina, so vklenili še te. Tri dni so preživeli v zaporu, na kar so s helikopterjem pripeljali sodnika, ki je dosodil odvzem aparatov in izgon iz Turčije v treh dneh. Ko se je v Ankari pritožil jugoslovanskemu veleposlaniku, mu je ta odgovoril, da so lahko srečni, ker se je odprava končala le z izgonom, lahko bi ostali v zaporu za več let, pa nihče ne bi niti vedel, kje so. Andi v Peruju so bili prva koroška odprava zunaj Evrope, ki je bila v alpinističnem svetu kar odmevna. Tudi to je vodil Marijan Lačen. Sledilo je planinarjenje in plezanje tudi po drugih celinah. Njegove noge in roke so se dotaknile trav in skal Yosemitov v Severni Ameriki, Patagonije v Južni Ameriki, Nepala in Ladaka v Aziji, Kilimandžara in Visokega Atlasa v Afriki, nekaj vrhov je obiskal tudi v Avstraliji, na Novi Zelandiji in Mauritiusu. Zdaj, kot odsluženi alpinist, pa veliko časa prebije v feratah, z jeklenico varovanih plezalnih smeri. Njegova zadnja precej težka je bila Via della Vita v Vevnici. Pomenljivo ime: Pot življenja ali drugače povedano – Marijanov življenjski slog.

Kar ne ubije, okrepi

V drugem razredu osnovne šole se je Marijan prijavil k pevskemu zboru. To je bila prva kruta izkušnja. Ko so prepevali Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije, je zborovodkinja brž ugotovila, kdo kvari harmonijo zbora. Zbor je moral zapustiti, a glasbo je imel rad. Pa je šel na avdicijo za vpis v glasbeno šolo. Rad bi namreč igral trobento; le kdo ni takrat občudoval Louisa Armstronga. Ko so mu po preskusu posluha sporočili, da ne bo nikoli muzikant, je bil zelo razočaran, a je tudi ta neuspeh prebolel. Še danes ima rad glasbo, seveda brez lastne udeležbe. Sicer pa je bil v osnovni šoli odličen učenec.

V gimnaziji je bil po uspehu nekje v sredini. Skupaj s sošolci je prepisoval naloge od sošolke, ki je v šolo prihajala iz Strojne, oddaljene dve uri hoda. Bila je vzorna učenka in zelo tovariška. Vselej je imela domačo nalogo. Ko je profesor ugotovil, da prepisujejo naloge od nje, se je močno razjezil, češ ali jih ni sram: »Ona potrebuje dve uri do šole, vi pa se samo po mestu preganjate.« Pridiga je ostala v glavi in mu zalegla za zmeraj. Za poštenje profesorjev so imeli dijaki strožja merila kot zase. Tik pred maturo naj bi pisali zadnjo nalogo iz francoščine. Da bodo pisali snov zadnjih treh lekcij, jim je zagotovila profesorica. Toda vprašanja so bila iz Malega princa. Ta pa ni bil snov zadnjih treh lekcij. Marijan je prvi protestno odložil nalivnik na mizo. Za njim najprej še nekaj sošolcev, nazadnje še najmarljivejši učenki. Učiteljica je kričala in šla po ravnatelja. Ta je rekel, naj odide iz razreda tisti, ki ne bo pisal. Odšli so vsi. Sledile so kazni za vse: neopravičena ura, ukor in prepoved igranja predstave, s katero so zbirali denar za maturantski izlet – to je bila najhujša kazen. Francoščino pa so pisali čez dva dni, a brez Malega princa! Za tiste čase je bila to za ravensko gimnazijo prava mala revolucija, med dijaki pa oni pravi heroji. Po tiho pa so se le bali, da bi jim francoščina pokvarila končni uspeh. Profesor slovenščine Tone Sušnik jim je po maturi priznal, da so imeli prav, a so se profesorji morali solidarizirati s kolegico. Bil je izjemen profesor. Na čudovit način jim je približal književnost, jezik in kulturo. Tudi on je bil za tiste čase rahel »disident«, ki ni prav resno vsiljeval suhoparne slovnice. Bil je sin ustanovitelja ravenske gimnazije in knjižnice, dr. Franca Sušnika, pisca prve svetovne književnosti v slovenščini (1936).

Marijanov vpis na psihologijo se je končal z grožnjo profesorja statistike, da te ne bo nikoli naredil. Štipendije ni imel. Izgubil je študijsko leto, se skregal s profesorjem in vpisal dvoletni študij defektologije na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Takoj po diplomi je dobil službo vzgojitelja v leto prej ustanovljenem Zavodu za delovno usposabljanje mladine v Črni na Koroškem, čez tri leta pa ob delu nadaljeval s študijem defektologije na drugi stopnji v Zagrebu, v Ljubljani namreč takrat tega študija še ni bilo. /…/ Imel je le štiri leta delovne dobe, čutil se je popolnega začetnika, pred seboj je imel še kup izpitov in željo po dokončanju študija. A ko so ga tretjič povabili na pogovor, je pristal, prevzel vodenje zavoda, študij pa je obstal. Ta del njegove življenjepisa je zanj najbolj travmatičen. Kar je začel, je po dolgoletni prekinitvi dokončal sedemnajst let pozneje, diplomiral je na Fakulteti za defektologijo v Zagrebu.

Na delovnem mestu direktorja Centra je ostal vse do upokojitve. Čeprav je sam do svojega trmastega in vzkipljivega značaja precej kritičen, je pri sodelavcih očitno prevladal občutek varnosti, cenili so poštenost in nepristranskost. Sodelavci so ga imeli radi, čeprav se je znal jeziti, kričati, noreti, a so vedeli, da je šlo vselej za dobro varovancev, uporabnikov Centra in tudi njih, delavcev.

O spolnosti in drugih tabujskih temah

V Centru Črna na Koroškem so med njegovim vodenjem kot prvi v Sloveniji razbijali tabuje, ki tako v družbi kot pri nekaterih strokovnjakih in starših otrok z motnjami v duševnem razvoju vztrajajo še danes. To so pravica do samostojnega bivanja, pravica do spolnosti in pravica do športa.

Marijan Lačen zastopa stališče, da morajo imeti tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju možnost izbora, kje bodo živele, pri starših ali v bivalnih skupnostih, če so za to sposobni. /…/

O normalizaciji življenja oseb z motnjami se dosti govori, a pogosto s figo v žepu. Spolnost je del normalnega življenja. Z bivalnimi skupnostmi se je pojavilo tudi vprašanje skupnega življenja parov. Starši so bili in so še največji nasprotniki življenja v parih, ker jih je strah. Marijan Lačen jim je pogosto govoril: »Zakaj otroku, ki ga imate radi, onemogočate tisto, kar je tudi za njih lepo? Ljubezni naj se jim ne vsiljuje in ne odreka, preprosto naj se jim dovoli. Če jo želijo, brez nje ne bodo srečni. Vi pa želite, da bi bil vaš otrok srečen.«

Tretja tabujska tema je bila šport, češ, zakaj ljudi z motnjami ali okvarami mučiti s športom. Naj živijo v miru. Hkrati pa je eden večjih problemov pri teh ljudeh ta, da se premalo gibajo. Torej jih je treba za gibanje motivirati in jih v skladu z njihovimi zmožnostmi vodeno usmerjati v šport. Odkar je Marijana Lačna hrvaška kolegica prosila, ali mu lahko »posodi« kakega otroka z Downovim sindromom, ki zna smučati, da bo del hrvaške ekipe na svetovni specialni olimpijadi v Ameriki, bo že skoraj trideset let. Takrat si še nihče ni znal predstavljati, da bi kar tako nekoga poslali v tujino na tekme, a danes je telesno urjenje del vsebine vseh programov specialnih šol in centrov za usposabljanje. Ljudje z motnjami v duševnem razvoju pa ponosno paradirajo po stadionih doma in v tujini in uživajo, ko zaslišijo svoje ime iz zvočnika na stadionu. Za pet minut slave, za skupno kosilo in zabavo so pripravljeni trenirati, socializirati vedenje, živeti zdravo in kakovostno. /…/ Če je spolnost pri mnogih še zmeraj nekaj, česar naj osebe z motnjami v duševnem razvoju ne bi počele, o vrednotah športa in tudi specialne olimpijade ne dvomi nihče več.

Vse svoje delo je Marijan očitno resnično opravljal z veseljem in predano. /…/ S Centrom v Črni ima tesne stike in marsikaj postori za varovance. Najraje jih popelje na letovanje na morje, kjer skupaj preživljajo čudovite trenutke. Za Zvezo Sožitje vodi tabore za osebe z motnjami, staršem predava največ o prepovedanih temah, ker je prepričan, da je življenje staršev in njihovih otrok lahko lepše in kakovostnejše.

Popotnik

Dom družine Lačen je v neposredni bližini Centra. Kakor ima bližina delovnega mesta svoje prednosti, je hudo moteče, če si v vsakem trenutku na dosegu roke. To se je pri Marijanu pogosto dogajalo. /…/ Potepuška narava in potreba, da se odmakne od delovnega mesta, sta bila zato dva razloga, da sta z ženo Tresko, geološko tehničarko v rudniku Mežica, prepotovala dobršen del sveta, bila sta na vseh celinah. Pa so ju večkrat vprašali, kje je bilo najlepše, kje bi želela živeti. Pa sta odgovarjala, da tam, kjer še nista bila. Še en dober razlog za potovanje. Sodelavce in sebe je tako prepričal, da Center lahko shaja tudi brez njega, če ga ni, ga pač ni in stvari gredo naprej. Da sta lahko čim več potovala, si razkošja nista nikoli privoščila. Junija letos sta, denimo, potovala tri tedne z avtodomom po Škotski. Restavracije od znotraj nista videla, denar je šel za bencin, trajekt, vstopnice. Poceni. Potem pa zopet lahko kam odideta, zdaj v pokoju je časa še več. Tako se je Marijan oktobra odpravil v Namibijo in Botsvano.

Kri koroške trme se pretaka naprej

Njegove življenjske vrednote sta osvojila tudi hčerka Nataša, vrhunska smučarska tekačica, dvakratna olimpijka, in sin Grega, vrhunski alpinist, ki je eden od šestnajstih Slovencev, ki so se povzpeli na najvišjo goro sveta. Marijan pravi, da je biti alpinist zelo lepo, a sedeti doma in čakati sina, da se vrne iz stene ali odprave, ne, tega pa nima rad, je psihično prenaporno. Boljše je oditi s soprogo in z vnuki na morje: z Azro, Maksom, Žanu in April. Tudi to je vloga, ki je Marijanu Lačnu očitno pisana na kožo. Kri koroške trme se pretaka naprej.

TEREZA ŽERDIN

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 19, strani 9–10, ki so izšli 1. decembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?