Knjižni molj Ivan

O Cankarju po naše

Vsi beremo Cankarja, spremlja nas od malih nog, iz šolskih beril veje vonj po suhih hruškah, črni kavi in dateljnih, o hlapčevanju in pohujšanju prebiramo v srednji šoli, ko “zrastemo“, nekateri Cankarja beremo zase, kimamo mu ob krutih spoznanjih, se hudujemo, ker je še vedno tako, kot je bilo nekoč, če ne drugega, se ob izreku “kave bi“ vsi malo namrdnemo ob spominu na véliko zatajitev.

Kaj pa je bral naš Ivan Cankar? Kdo ga je “mučil“ v šoli, čigavo knjigo je prebral le na pol – saj ubogi revež ni imel možnosti pogledati obnov na dijaški.net ali na wikipediji? Je tudi on večer pred oddajo domačega branja nervozno listal čez osovraženo gradivo in se jezil na ves vesoljni svet, še posebej pa na literate, ki so tako radi pisali neskončno dolge knjige?

Kar me je veselilo in modrilo, ni smelo biti v nobenem stiku s šolo. Knjiga, ki mi jo je priporočil učitelj, je izgubila vsako veljavo; bral sem jo, če sem jo brati moral; kajti že je dišala po plesnobi. To je nekoč izjavil Cankar. Kot otrok je rad poslušal pravljice in bajke, najljubša mu je bila zgodba o Petru Klepcu. Za govorico matere mu je uho naostril šele France Levec v dijaških letih in s tem Ivanu razodel lepoto slovenske besede.

Bral je sploh vse, kar mu je prišlo tiskanega in pisanega pod roko. Najraje je imel Shakespeara, Molièra, Homerja, Sofokleja, Evripida in Horaca. Bambergovega Kralja Ivana je na dušek prebral pod neko jablano spotoma na Vrhniko. Toda tu si moram priznati svojo veliko mladostno napako: pred drugimi sem se navduševal za ljudi, ki so me v resnici dolgočasili. Tako npr. nisem Baudelaira niti razumel. Od dolgčasa je umiral med prebiranjem del Émila Zolaja, zelo respektiral pa je Ruse, ob prebiranju Dostojevskega tako ni potreboval niti ruma s čajem, saj so ga mamile že Fjodorjeve besede same.

Da je pravi knjižni molj, se je hvalil tudi svoji dragi Anici Lušinovi. Bojda je cele dneve preživel v dunajski knjižnici in s tem bogatil filozofsko umljenje ter literarno znanje – da na Dunaju ni gledal le knjig, ampak tudi Ankino sestro Minko, na tem mestu ni omembe vredno.

Izidor Cankar v literariziranih intervjujih z naslovom Obiski opiše literatovo knjižnico na Rožniku, kjer so med obema oknoma svoje mesto našle enciklopedije Brockhaus, Valvasor, Roseggerjevi spisi in zbrana Molièrova dela. V času pogovora je pisatelj najraje prebiral slovenske avtorje; najbolj Levstika, ki bi moral biti dušna paša vsakega poštenega Slovenca. Prešerna ni mogel brati, saj ga zna na pamet, se še skromno pohvali Ivan in pristavi: Iz drugih literatur najrajši stare prijatelje, tiste mirne, velike ljudi, ki stoje kot gora vsem časom v znamenje.

Toliko o našem “knjigokuscu“ Ivanu Cankarju, njegova dela so del domačih branj, večkrat slišimo tožbe, da je pretežak za naše šolarje, da greni pouk, skoraj da ne diši po plesnobi. Kljub temu pa je težko in grenko tudi življenje in če bodo imeli naši otroci tako srečo, da ga ne bodo okusili na lastni koži, bodo prek prebiranja Cankarja vsaj cenili dane radosti. Jaz sem doživel vse, o čemer govorim, je rekel slavni literat in ni mu oporekati.

TARA MILČINSKI