Kakšen naj bo

učitelj

Sodoben čas terja od učitelja vedno nove spretnosti in prilagajanje. Še nedavno nesporni in neizčrpni vir znanja postaja zdaj usmerjevalec učenčeve dejavnosti in tudi s primerno izbranimi učnimi metodami spodbujevalec učenčevega kritičnega razsojanja in osamosvajanja. Nesporno je, da z ustrezno izbrano aktivno učno metodo spodbujamo tudi otrokov moralni razvoj. Pa so učitelji pripravljeni sprejeti samostojnega in kritičnega posameznika, so pripravljeni poiskati in uporabiti tudi vzgojne učinke aktivne učne metode? Vzgoja ni le »avtomatični stranski produkt« kakovostnega posredovanja znanja, vendar pride do vidnega napredka le, če uporabljamo načrtno izbrane postopke in metode.

Pouk kot organiziran vzgojno-izobraževalni proces ima nerazdružljivi in enakovredni vlogi: izobraževanje in vzgajanje. Vzgojnosti pouka se šola ne more ogniti. Brez vzgojnih vrednot, kot so čut dolžnosti, vedoželjnost, delavnost, rednost, (so)odgovornost, vrednotni odnos do učne vsebine idr., ni kakovostnega poučevanja in učenja.

Vendar lahko učne oblike in metode učence vzgojno aktivirajo le, če so ustrezno izbrane, pestro prepletene in pravilno vodene.

Vsaka uspešna vzgoja je povezana z avtoriteto, hkrati pa mora učitelj storiti vse za to, da se je otrok sposoben postopno oddaljevati od njegovega vodenja in samostojno prevzemati odgovornost za moralne odločitve, za kritično razumevanje sveta in za nadaljnje samoizobraževanje.

Kje tičijo vzroki za nezanimanje, nemir, nedelo?

Šola izobražuje in posreduje sistem vrednot, kar pomeni, da učence tudi vzgaja, sooblikuje njihova stališča in sicer namerno ali pa v obliki skritega kurikuluma. Učno okolje, ki je estetsko urejeno, vabljivo ali pa pusto, zanemarjeno, odnosi, ki so spoštljivi, prijateljski ali pa uradniški, odtujeni, sistem pravil, ki so lahko pretirano omejujoča ali preohlapna, ozračje sodelovanja ali pretirane tekmovalnosti sooblikujejo posameznikova stališča do sebe, do drugih, do učenja in posameznih področij znanja, do življenja nasploh. Pozitivno stališče do posameznega predmeta in občutljivost za njegove moralne razsežnosti se razvijeta ob takih metodah, pri katerih učenec spozna smiselnost učenja in povezanost z resničnimi problemi. Učenje kot kopičenje abstraktnih definicij ali učenje za ocene se njegovih stališč in vrednotenja pojavov ne dotakne kaj prida, včasih celo negativno vpliva na odnos do znanja. Učitelj, strokovnjak na metodičnem področju, bi se moral zavedati, da negativno oblikovan odnos do znanja pomeni negativen odnos do njega samega, tako oblikovana stališča in vrednote pa sploh ne govorijo v prid učiteljskemu poklicu. Učitelj v bistvu sam s svojo okorelo dejavnostjo povzroča nezanimanje, nemir in nedelo pri učencih.

Do spretnosti ob sodelovalnem delu

Že ob sodelovalnem učenju učenci razvijajo veščine, kot so dejavno poslušanje, upoštevanje različnih perspektiv, upoštevanje in dograjevanje idej članov skupine, reševanje konfliktov, iskanje konsenza, nudenje in sprejemanje pomoči. Učenci te veščine razvijejo le, če jih učitelj sistematično usmerja v sodelovalno delo in tega smiselno umešča v učni proces.

Mnogokrat naletimo pri učiteljih na odpor do takšnega dela, kajti zaradi poudarka na procesu izgubljajo čas za vsebino. Da je v storilnostno usmerjenih kulturah učenja preseženo razumevanje aktivnega učenja kot izguba časa, je treba učiteljem pomagati do spoznanja, da … Preberite v ŠR!