Formula za dobro šolo

Gimnazija danes in jutri?

Kriza, ki pretresa našo družbo na različnih ravneh, se je dotaknila tudi gimnazije, ki pa jo še kar dobro prenaša. Sicer se spoprijema z vedno več težavami, ki zahtevajo reformne posege predvsem v njeno vsebino, a vendar je ta šola v sicer kaotičnem vsakdanu eden od otokov urejenega delovanja. Zahvala gre učiteljem, ki predvsem ob učnih in vzgojnih problemih mladih najdejo način, kako jim šolo narediti smiselno in zanimivo. 

Ob učiteljih imajo pri tem odločilno vlogo ravnatelji, ki lahko dobro šolo ustvarjajo le ob zaupanju, priznanju in spodbudi učiteljem za njihovo delo. Čeprav zgodovina gimnazije sega krepko v predpretekli čas, dokazuje, da vse, kar smo podedovali, še ni nujno slabo. Kritična razdalja do starega in novega v šoli je najpomembnejša varovalka proti nepremišljenemu opuščanju preverjenih učnih prijemov, kot tudi vztrajanju na preživelem. Prava mera te zadržanosti in hkrati odprtosti do novega je najpomembnejši strokovni izziv za snovalce reform in tudi za učitelje ter ravnatelje šol. To je formula za dobro šolo.

Iz šole za intelektualno elito v splošno srednjo

V vseh letih ravnateljevanja na gimnaziji sem kot edini večji reformni poseg doživel opustitev usmerjenega izobraževanja in ponovno umestitev gimnazije, to pa je bil v bistvu vrnitev k več kot sto let preskušenemu programu šole. Skupaj z učitelji sem to odločitev sprejel kot zagotovilo, da bo gimnazija dijaku vrnila tisto, kar je od nekdaj njen temeljni namen – dobro splošno izobrazbo in pripravo na študij. Tako je bilo. V zadnjih letih pa postaja vse bolj očitno, da so v gimnaziji potrebne spremembe, ki jih narekuje razvoj informacijske družbe, kot tudi dejstvo, da se v gimnazijo vpisuje dvakrat večji delež učencev, kot je bilo to pred šele dvajsetimi leti. Gimnazija se iz šole za intelektualno elito spreminja v splošno srednjo, ki hkrati ostaja najpomembnejša stopnja preduniverzitetnega izobraževanja.

Poraja se vprašanje, ali je mogoče ohraniti šolo, ki bo uresničevala oba cilja?

Poskus prenove gimnazije v letu 2006 je podal analizo stanja, a žal predlaganih rešitev niso podprli v strokovnih krogih, ki stojijo za zdajšnjo gimnazijo. Predlog prenove je padel že ob njenem prezgodnjem rojstvu, morda tudi zato, ker ni bilo dovolj politične volje, da se zelo zahtevna in naporna razprava o gimnazijskem predmetniku pripelje do argumentiranih odgovorov. Kljub temu pa se je ob tem nakazala možna pot reforme, ki bi bila sprejemljiva ob številnih, navidez manjših korakih v vsebinski in metodični posodobitvi sedanjega predmetnika, ne pa v njegovem preurejanju, predvsem odvzemanju ur skupnih predmetov po zgledu gimnazij v zahodni Evropi. Krčiti skupni predmetnik na račun izbirnosti nikakor ni edina pot k sodobnejši gimnaziji, saj je to v nasprotju z njeno splošnoizobraževalno zasnovo.

Preveč osredotočenosti na maturo osiromaši pomen gimnazije

Gimnazija naj ohrani širino vsebinske zasnove, njeni cilji naj bodo ustrezni zahtevam časa – usposabljanje za analitično in kritično mišljenje, učiti mlade smiselno in odgovorno živeti.

Nujno je posodobiti učne programe posameznih predmetov in vpeljevati sodobne učne metode, za kar je treba najprej zagotoviti dovolj kakovostnega izobraževanja za učitelje, ustvariti ustrezne pogoje za dejavnejše metode dela z dijaki, to pa so manjše učne skupine od zdaj normativno dovoljenih (do) 32 dijakov v oddelku. To seveda zahteva dodatno denarno vlaganje v gimnazijo, kar pa šolske oblasti že leta zavračajo kot nerealno. Glede na pomen gimnazijskega izobraževanja, ki postaja temelj splošne izobraženosti, kot tudi glede na to, da je program gimnazije zdaj daleč najcenejši srednješolski program, snovalci reforme gimnazije zahtev po izdatnejšem financiranju programa ne bi smeli zavrniti, sicer se utegne zgoditi, da bomo spreminjali tako, da se na koncu ne bo spremenilo nič.

Tudi zaključno eksterno preverjanje znanja, matura kot najpomembnejši mehanizem ohranjanja standardov znanja je v nekaterih strokovnih krogih zunaj šol predmet kritike, češ, da preveč določa vsebino dela v sedanji gimnaziji. To kritiko sprejemam s pomisleki, čeprav soglašam, da preveč osredotočenosti na maturo osiromaši pomen gimnazije, predvsem za dolgoročnejše cilje gimnazijskega izobraževanja. Matura mora ostati temeljno splošno merilo usposobljenosti za študij, od posamezne fakultete pa je (bo) odvisno, s kakšnim dosežkom na maturi se bo zadovoljila, ob tem pa morda določila še … Več v ŠR!