Gimnazije: Terminološke in konceptualne težave

Zakon o gimnazijah razlikuje med splošnimi in strokovnimi gimnazijami. Iz tega sledi, da so splošne in strokovne gimnazije mišljene kot dve vrsti istega rodu, tj. gimnazij. Toda na spletnem portalu Ministrstva za šolstvo in šport so gimnazije razdeljene na dva načina. Enkrat so razdeljene v dve kategoriji: v prvi so gimnazije, v drugi pa so klasične, ekonomske, tehniške in umetniške gimnazije. Tu niso več navedene splošne gimnazije, ki se razlikujejo od strokovnih gimnazij, ampak so navedene le različne vrste gimnazij, med katerimi zavzema tista, ki je označena z izrazom »gimnazija«, hkrati mesto vrste in rodu. Predpostavljati je sicer mogoče, da gre pravzaprav za tisto vrsto gimnazije, ki je v zakonu opredeljena kot »splošna gimnazija«, medtem ko so klasične, ekonomske, tehniške in umetniške gimnazije primeri v zakonu omenjene kategorije strokovnih gimnazij. Toda takšna predpostavka je napačna, če upoštevamo drugo razdelitev gimnazij, ki konkretizira zakonsko delitev gimnazij na splošne in strokovne, saj spadajo v tem primeru klasične gimnazije med splošne gimnazije, tehniške, ekonomske in umetniške pa med strokovne.

Toda problem še zdaleč ni zgolj terminološki ali klasifikacijski. Je tudi konceptualne narave. Gimnazija je namreč po definiciji splošno izobraževalna šola. Iz tega sledi, da so tako splošne kakor tudi strokovne gimnazije splošnoizobraževalne šole. Toda če sedaj nadomestimo izraz »gimnazija« z njeno definicijo »splošnoizobraževalna šola«, se strokovna gimnazija izkaže za strokovno splošnoizobraževalno šolo. To pa je contradictio in adiecto. Če pa so vse gimnazije takšne vrste šole, ki dajejo splošno izobrazbo, se vsaj na prvi pogled ne zdi tako samoumevno, da strokovne gimnazije ne dajejo strokovne izobrazbe, temveč splošno. Kajti če dajejo splošno izobrazbo, se postavlja vprašanje, v čem je sploh razlika med splošno in strokovnimi gimnazijami. Po drugi strani pa, če ne bi dajale splošne izobrazbe, ampak strokovno, se v bistvu ne bi razlikovale od srednjih strokovnih šol. Zato je za strokovne gimnazije nujno, da dajejo splošno izobrazbo, saj drugače sploh ne bi bile gimnazije. Toda prva težava se pokaže že, če se vprašamo, ali so nekateri učni predmeti, ki so specifični za strokovne gimnazije, dejansko strokovni in ne splošno izobraževalni predmeti. Vzemimo kot primer mehaniko. Ali je mehanika, ki je seveda sestavni del fizike, stvar splošne ali strokovne izobrazbe? Če rečemo, da je poznavanje mehanike v določenem obsegu stvar splošne izobrazbe, v večjem obsegu ali bolj poglobljeno poznavanje pa spada v strokovno izobrazbo, potem se zdi, da je razlika med splošno in strokovnimi gimnazijami zgolj v stopnji ali čistosti splošne izobrazbe, ki jo dajejo. Splošne gimnazije naj bi torej dajale bolj splošno izobrazbo od tiste, ki jo dajejo strokovne gimnazije. Toda če sprejmemo takšno razlago, se znajdemo pred novimi težavami. Prva se nanaša na razmerje med splošnimi in strokovnimi predmeti nasploh. Gre namreč za problem, ki je podoben paradoksu, znanem pod imenom »plešec« oziroma »zrno in kup«. Koliko splošno izobraževalnih predmetov, koliko obsega ali zahtevnosti katerega izmed njih je mogoče odvzeti, da je strokovna gimnazija še vedno gimnazija in ne že strokovna srednja šola? In nasprotno, koliko splošnih izobraževalnih predmetov, njihovega obsega in zahtevnosti je treba dodati, da iz srednje strokovne šole dobimo strokovno gimnazijo? A na težave naletimo tudi, če presojamo splošnost izobrazbe po učnih predmetih, ki sestavljajo predmetnik splošne gimnazije. Po eni strani smo spet soočeni s problemom klasifikacije, saj splošna gimnazija, kakor je klasificirana na portalu Ministrstva za šolstvo in šport, vključuje samo sebe. Splošna gimnazija je namreč predstavljena kot vrsta gimnazije in obenem kot podvrsta te iste vrste gimnazij. Kajti splošne gimnazije se delijo na splošne gimnazije in klasične gimnazije. To je nekako tako, kot če bi rekli, da ima mati dve hčeri: Metko in samo sebe. Po drugi strani pa je problem v tem, da med klasično in splošno gimnazijo ni nobene bistvene razlike. Še posebej takrat ne, ko denimo dijak splošne gimnazije izbere latinščino kot tretji tuji jezik. Sploh pa je pri nas več kot problematično govoriti o klasični gimnaziji, saj se njen predmetnik bistveno razlikuje od denimo programa klasične gimnazije v Italiji, ki je ena redkih evropskih držav, ki še vedno ima prave klasične gimnazije. To niti ni čudno, če upoštevamo dejstvo, da naša tako imenovana klasična gimnazija (ki je nastala po reformi usmerjenega izobraževanja, ki je gimnazije ukinila) ni nadaljevala tradicije klasične gimnazije, ampak je prevzela le njeno ime, medtem ko je sprejela predmetnik splošnih gimnazij in dodala obvezen pouk latinščine. Toda latinščina je zgolj nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za klasično gimnazijo … Preberite v ŠR!