Biti mlad

Nekoč in zdaj

Sem iz generacije, ki je odraščala v času »otrok cvetja«, poslušala glasbo Beatlov, Stonsov, Pink Floydov … protestirala proti vojnam in se zavzemala za mir, bila polna idealov in načrtov, optimistično gledala v prihodnost. Bili smo skromni in hvaležni, naše materialne dobrine so bile banane in čokolade Milka ter kavbojke Rifle za tiste srečneže, ki so jih lahko kupili v Trstu. Kava in pralni prašek sta bili najdragocenejši dobrini. Starejše in nekatere učitelje so jezili dolgi fantovski lasje in dekliška mini krila. Pomembneje kot »imeti« je bilo »biti«». Naše geslo je bilo: »Love not war«!

Moja generacija je živela brez interneta in mobilnih telefonov, zato pa je brala klasike in poezijo, hodila v kino in se o vsem tem veliko pogovarjala. Tisti, ki so si lahko v družini privoščili nakup avtomobila, so nanj čakali eno leto, izbirali pa med fičkom in škodo … Moja generacija je poznala gospe in gospode le iz zgodb in zgodovine, takrat smo bili tovariši in tovarišice.

Kaj pa šola? Pravzaprav smo radi hodili v šolo. Večina med nami je bila vedoželjna in radovedna. Znanje je bilo vrednota in tisti, ki smo se vpisali na srednjo šolo in

nadaljevali študij na fakulteti, smo bili na to ponosni, ker si tega niso mogli vsi privoščiti. Bili smo polni idealov in načrtov. Večina med nami je vedela, kaj si v življenju želi.

Učitelje smo spoštovali, niti na misel nam ni prišlo, da jih ne bi pozdravljali ali da bi jim predrzno in nespodobno ugovarjali. Čeprav smo znali tudi zagovarjati svoje pravice in se boriti proti krivičnemu ravnanju, smo vedeli, kje so meje spoštovanja in še kulturnega vedenja.

Naši starši niso bili po cele dneve v službi in naše mame so večinoma vsak dan kuhale kosilo za družino. Ker nismo imeli televizije, smo imeli več časa za pogovore in drug za drugega. Večina med nami se je poleg šole ukvarjala še s številnimi hobiji in dejavnostmi, od kulture, glasbe do športa.

Prej polno, zdaj prazno

Večkrat se sprašujem, v čem smo bili drugačni od današnje mladine, ki jo imenujejo tudi generacija Y? Kaj smo imeli mi in tistega danes mladi nimajo? Kaj imajo mladi danes, a mi tistega nismo imeli?

Današnja generacija Y živi v informacijski dobi: obdana z računalniki, množico podatkov in informacij, bombardirana z najnovejšimi tehnološkimi dosežki, potrošništvom in materialnimi dobrinami. Najpomembnejše je čim več imeti, manj pomembno je, kako biti in živeti kot človek.

Sodobna generacija se ne vozi v šolo z vlakom ali s kolesom, kot se je moja. Mnogi se vozijo s svojim avtomobilom in z vrhunskimi motorji. Komunicirajo po internetu in mobilnih telefonih in se vedno manj pogovarjajo. Mnogi mladi imajo zato probleme s pisanjem, z branjem in izražanjem. Nimajo časa za druge, ker preživljajo večino časa sami s sabo. Ob sodobni tehnologiji.

Znan italijanski filozof Umberto Galimberti je do današnje generacije zelo oster in kritičen in jo opisuje kot generacijo brez vrednot in čustveno nepismeno, nemotivirano za vse, razen za potrošništvo. Za tako stanje ne krivi samo mladih, ampak kaže s prstom na družbo, v kateri živimo, na družino in tudi šolo. Pravi, da družine živijo v strahu, šola ne ve več, kaj bi, samo trg se zanima za mlade in jih neutrudno vabi v svet zabave in potrošništva, da tam zapolnijo praznino s trenutnimi užitki, ker prihodnosti tako ali tako ne vidijo ali je nimajo. Zato glasba, ki para ušesa; droga, ki ublaži bolečino in mlade navda vsaj s kakšnim čustvom; veliko osamljenosti, ki je prejšnji rodovi nismo poznali. In rešitelj vsega? Denar.

Za čustveno rast in stabilnost

Po poročilih vsak dan poslušamo samo o katastrofah, nasilju, kriminalu. Zdi se, kot da sveta, v katerem živimo, ne razumemo in ne obvladamo več. Kje so vse druge vrednote, v katere smo nekoč tako neomajno verjeli?

Sploh poznamo pot? Nas bo kriza, v kateri smo se znašli, spomnila na pozabljene vrednote, kot so sočutje, odnosi, nesebičnost, strpnost, razumevanje in spoštovanje, na vse tisto torej, kar je poleg materialnih dobrin v življenju tudi vredno?!

Zadnje upanje sta družba in družina, ki morata sodobni generaciji ponuditi drugačne vrednote, kot so le poslovanje, uspeh, denar in ji dati vrednote, kot so solidarnost, komunikacija in medsebojna pomoč.

Seveda ima pomembno vlogo pri tem tudi šola, čeprav ni in ne more biti vedno kos vzgoji, ki bi morala poleg intelektualnega zorenja poskrbeti tudi za čustveno rast in stabilnost mladih in jim pomagati razviti samozavest, pozitivno samopodobo, samoobvladovanje in spoštovanje do sebe in drugih. Inteligenca in učenje ne delujeta, če ju ne žene srce, meni Umberto Galimberti. Šola je samo del vsega, lahko je »le igra življenja«.

Res pa je, da bo treba tudi v šoli večkrat razmisliti o tem, kar pravi Mali princ: »Bistvo je očem nevidno. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem … Več v ŠR!