Besedo imajo starši

Učbeniki

»Na sestanku Sveta staršev na Osnovni šoli 8 talcev aprila 2010 sem poročala o marčevskem srečanju z ministrom za šolstvo in šport v Ljubljani. Minister nam je, predstavnikom staršev, namreč naročil, naj izvedemo pritisk na ravnatelje šol, da bi pri naročanju učbenikov in delovnih zvezkov naročali manj gradiva (zmanjšanje do 20 odstotkov). Ob tem se je razvila zelo burna razprava in starši smo sklenili ministru in javnosti sporočiti, da pot, kako doseči zmanjšanje števila učbenikov in delovnih zvezkov, ni prava, saj tako problema ne bomo rešili. Učbeniki so potrjeni, učitelji so pri izbiri avtonomni in starši ne bomo podprli takega načina, saj problem tiči drugje, zato ga mora MŠŠ reševati drugače.«

Marta Lipovec, predsednica Sveta staršev
Osnovna šola 8 talcev Logatec

1. mnenje
Dvom v dober namen založb

Zdajšnje vodenje politike uporabe učbenikov je nedopustno. Škarje in platno imajo založbe, ki jim je v interesu, da čim več zaslužijo. Prav je sicer, da tako razmišljajo, saj gre za njihov obstoj. Ni pa prav, da ministrstvo za šolstvo prepušča tako pomembne odločitve, kot je izbira in uporaba učbenikov, kar učiteljem in založbam. Ne dvomim v strokovnost in dober namen učiteljev, dvomim pa v dober namen založb.

Menim, da bi morala država v javnem sistemu šolstva zagotoviti kakovosten enotni program in pripomočke za vse učence. Ne bi smela prelagati odločitev na učitelje in celo na starše. Poskrbeti bi morala za gospodarnost in odgovornost pri stroških, ki jih plačujemo starši direktno ali pa indirektno za delovne zvezke, učbenike. Vemo, da so zaslužki pri učbenikih za založbe zelo visoki (večkratniki in ne le dvomestni odstotki). Debelejše knjige so dražje in težje!

Ministrstvo za šolstvo naj določi učni načrt, naj razpiše razpis ali natečaj za učbenike, izbere naj najustreznejše in jih predpiše učiteljem. Prepričan sem, da bi se cene in teža vsaj razpolovile. Ministrstvo mora zmanjšati obseg snovi, ki je zdaj katastrofalen. Da, beseda je prava, katastrofalen. Moja hči se pri enajstih letih uči na pamet proizvodnjo papirja v detajle, uči se dele strojev, kot so gredi, zobniki … Sam sem strojni inženir. Lepo prosim, ali je to res pomembno pri taki starosti?! In takih cvetk je veliko. Poznam starše, ki se morajo s svojimi otroki učiti, saj otroci tega ne zmorejo sami. Ali so se vaši starši učili z vami? Otroci so v šoli, da pridobijo novo znanje in predvsem samostojnost, ne pa mi. Učni načrt naj bo prilagojen otrokom in ne nam, založbam ali "strokovnjakom",　ki sedijo v strokovnih svetih. Dobri učitelji vedno sami najdejo dodatno　literaturo, če menijo, da je treba kaj dodati k obvezni snovi.

To pa je lahko odločitev, o kateri se lahko pogovarjamo starši, učitelji in ravnatelji.

Šolski sistem je zelo pomembno področje za našo prihodnost in ne poligon za zaslužkarstvo in poskuse. 

2. mnenje
Enotno naj bodo predpisani

Pristojne organe za šolstvo želimo opozoriti na nekatere ugotovitve v zvezi z uporabo in sestavo sedanjih učbenikov v 4. razredu ter s prehodom učencev iz 3. v 4. razred.

Učbeniki in delovni zvezki so prezahtevni glede na starost in razvojno stopnjo otrok, preobsežni glede na razpoložljivo število učnih ur za obravnavo vseh tem, prav tako niso usklajeni s predpisanimi standardi znanja. Staršem dajejo občutek, da otroci v šoli ne dobijo dovolj znanja, spretnosti, ki so potrebne za preverjanje in ocenjevanje le-teh, in menijo, da je v šoli premalo učnih ur, namenjenih utrjevanju in poglabljanju znanja.

Predlagamo, naj ministrstvo za šolstvo poenoti vsebine učbenikov in delovnih zvezkov za vso Slovenijo, naj se vsebine, ki so določene s temelji znanja, ujemajo s predpisanimi standardi znanja. Z enotno predpisanimi učbeniki za vse šole bodo učni standardi lažje predpisljivi in natančnejši glede na dane vsebine. Standardi znanja naj bodo določeni ožje, bolj konkretno glede na vsebino znanja, nadstandardi znanja pa naj bodo obvezni le kot dodatno znanje (kot raziskovalna vprašanja, naloge (to pogosto ni poenoteno in se ponekod zahteva kot obvezno znanje).

Menimo tudi, da je škoda, ker se ukinja splošni učni uspeh. Prav tako smo prepričani, da bi ocenjevanje vedenja pripomoglo k boljši disciplini na šoli. Menimo tudi, da bi morali učiteljem pustiti več avtonomije pri poučevanju, saj so zato strokovno usposobljeni. In še to: številčno ocenjevanje v tretjem razredu bi omililo prehod v četrtega.

3. mnenje
Vrtoglavi količniki med proizvodno in maloprodajno ceno

Veliko učbenikov je pretežkih, saj so po nepotrebnem tiskani na visoko premaznem papirju gramature 100–115 gr. Vsi učbeniki bi morali biti tiskani na bistveno lažjih neprosojnih papirjih (80–90 gr.), kar je že dolgoletna praksa nekaterih založnikov, denimo avstrijskih. Z uporabo tega papirja ne bi bila kakovost tiska nič slabša, dosegli pa bi dvoje: bistveno bi se znižala teža šolske torbe, ki iz leta v leto postaja vse težja, za nekaj odstotkov bi se znižala tudi proizvodna cena učbenika.

Cene učbenikov in delovnih zvezkov so nerazumljivo visoke. Ali ima MŠŠ, ki potrjuje oziroma določa cene učbenikov in delovnih zvezkov, res pregled nad vsemi dejanskimi stroški v strukturi končne prodajne cene učbenika ali delovnega zvezka, ki jo na koncu plačajo starši?

Nerazumljivo je, da prav učbeniki in delovni zvezki dosegajo vrtoglave količnike med proizvodno ceno in maloprodajno, ki jih prav gotovo ne dosega nobena druga knjiga, čeprav je povezana s še večjimi stroški priprave, z velikim rizikom prodaje ter nekajkrat višjimi stroški financiranja in prodaje.

Pri učbenikih in delovnih zvezkih pa so naklade znane in takoj prodane po stroškovno najugodnejših prodajnih poteh.

Primer: DELOVNI ZVEZEK TISKAN V NAKLADI 10.000 IZVODOV

Proizvodni stroški (papir, tisk, vezava) za delovni zvezek za prvo triletje devetletke so v višini manj kot 0,45 evra brez DDV na izvod, maloprodajna cena tega delovnega zvezka pa presega 10,80 evra na izvod, vključno z DDV-jem. Torej je cena delovnega zvezka v maloprodaji več kot 20-krat višja, kot je njegova proizvodna cena. Iz primera je razvidno, da je proizvodni strošek delovnega zvezka zanemarljiv v strukturi končne maloprodajne cene. Če to prevedemo v konkretne številke, je situacija sledeča: proizvodni stroški brez DDV-ja so manjši od 4.500 evrov, celotna naklada pa je v končni prodaji prodana, vključno z DDV-jem, za minimalno 108.000 evrov.

Kdo si sedaj odreže največji del pogače? … Več v ŠR!