Gibanje, ki ga še ni

Marsikateri aktivnejši udeleženec študentskih gibanj v letih 1968–1974 se je zabaval ob navedbi v enem izmed časopisov, v katerem je verjetno precej mladi avtor med drugim sporočil bralcem, da so nekateri udeleženci tistih gibanj »še živi«. Med mnogimi drugimi primerjavami med dvema obdobjema in domnevno primerljivima pojavoma študentskega nemira so marsikaterega izmed »še živih« udeležencev lahko nekoliko presenetile trditve, da so bili v primerjavi z zdajšnjimi študenti udeleženci gibanj v šestdesetih in sedemdesetih letih veliko miroljubnejši in sploh »bolj na nivoju«. Druga plat istega je podoba, povezana z mitologijo hipijevstva, v kateri so se družbeni spopadi ob nastajanju postindustrijske družbe prikazali v nostalgičnemu pogledu na mladost in v idealizirajoči medijski predelavi kot vzorec in vzor mladostnega »idealizma« in pozitivne energije, če uporabim sedanji modni izraz. To se je pokazalo tudi v vzkliku študentske predsednice, ki je namignila na generacijski prepad, rekoč, da smo tisti v gibanjih pred 40 leti imeli »seks, droge in rock and roll«, zdaj pa da imajo malo delo. Glede rock and rolla se seveda takoj lahko strinjamo, da so takrat bili doseženi vrhunci, ki še zlepa ne bodo preseženi, glede ostalih sestavin »romantične podobe« pa seveda ne. Konflikti pred štiridesetimi leti so bili resni in tudi širši od samih študentskih gibanj, ki so izrazila dileme strukturnih sprememb tistega časa. Seveda takratni udeleženci nismo bili nikakršni »pridni fantki in punčke«, kot se zdaj nemara zdi spričo kockastega napada na zgradbo parlamenta. Razlika je za zdaj tudi v tem, da se takrat vse skupaj ni končalo z enim izbruhom, temveč se je oblikovalo v dokaj artikulirano gibanje s političnimi in kulturnimi značilnostmi, v gibanje, ki je po svojih predstavnikih in medijih znalo povedati, za kaj mu gre. V nekaterih točkah pa je tudi zanalašč brez pojasnjevanja pustilo samo svoje klicaje in vprašaje. Vprašanja, povezana s šolskim sistemom in univerzo, niso bila med zadnjimi, ki so se odprla predvsem v luči demokratizacije študija.

Treba pa je poudariti še nekaj. V sedemdesetih letih se je po nekaj kulturnih maratonih, po desetinah teach-inov, javnih tribun in alternativni univerzi, če niti ne govorimo o zasedbi Filozofske fakultete in pisanjih takratne radikalne Tribune ter Radia študent, sicer začelo kazati, za kakšne dileme gre, a vendar tudi takrat neposredno nihče ni mogel videti vse strukturne problematike, ki je pogojevala preboj »subjektivnega faktorja«, kot se je reklo v takratni politični govorici. Če ostanemo predvsem pri vprašanju izobraževanja, kot se za kolumno v Šolskih razgledih tudi spodobi, je za nazaj mogoče videti, da se je tako v Parizu kot tudi v Sloveniji v študentski kritiki univerze nakazovalo nasprotovanje reprodukciji obstoječega sistema gospostva skozi univerzo. Povsod so v sklopu študentskih gibanj poleg kritike takratne univerzitetne pedagogike in praks profesorskega mandarinstva namenjali veliko pozornosti tudi vprašanjem dostopa na univerzo, pri čemer je bilo povsod mogoče slišati, da univerza mora biti dostopna vsem – torej bi naj bila ustanova osvobajanja celotne družbe. Ekonomizem in »menedžerizem« sta bila jasno razpoznana kot ovira razcvetu znanja in oblikovanja kritične vednosti.

Oblastne reforme visokega šolstva takrat niso dosegle svojih ciljev, saj so jih vsaj na pol poti ustavili študentje v zavezništvu s pedagoškim kadrom. A vendar razmerja moči na dolgi rok niso bila v prid osvobajajočim idejam. Če je zdaj univerza resda široko dostopna in veliko bolj množična kot je bila, se je še zlasti ob uveljavljanju Bologne treba vprašati, koliko zdaj ni vse bolj podobno tovarni znanja z eksploatirano pedagoško in raziskovalno delovno silo in kaj pravzaprav univerza ponuja svojim študentom? Prav zaradi teh odprtih vprašanj ne smemo kar tako pozabiti incidenta pred parlamentom, ob katerem nismo imeli opraviti z izoblikovanim študentskim gibanjem, ampak z morda tudi zlorabljenim izbruhom nezadovoljstva. Vendar nezadovoljstvo zato ni nič manj nezadovoljstvo. Lahko ostane samo pri tem in škoda bo, če bo tako. Možnosti za to, da se iz vsega skupaj »nekaj razvije«, kajpak so … Preberite v ŠR!