Osamljeni, brez trdnega vodstva

Učenje odgovornosti

Zdajšnje stanje v osnovnih šolah ni spodbudno. Kot predavateljica sem obiskala kar nekaj kolektivov po Sloveniji. Učitelji in učiteljice poročajo o težavah, ki jim niso kos. Vedno več motečih učencev v oddelku jim onemogoča dobro izpeljati pouk. Jezijo se, ker se »morajo« ukvarjati s peščico »vedenjcev« in ne zmorejo dovolj časa nameniti tistim, ki bi se radi kaj naučili. Prevečkrat se zapletejo v začaran krog prerekanja z njimi.

Kot strokovna delavka tudi sama delam na osnovni šoli. Vsak dan videvam razočarane in izčrpane obraze, ki zaskrbljujoče povprašujejo, kam vse to vodi. Eden od kolegov opisuje »vedenjce« kot gnilo jabolko, ki pokvari tudi druga v zaboju. Dober gospodar vzame nagnito jabolko iz zaboja, ga vrže med biološke odpadke in tako lepo poskrbi za zdrave sadeže.

Kaj nam res ne preostane nič drugega kot dve skrajnosti? Trpeti v razredu, v katerem učenci izživljajo svojo destruktivno energijo, ali pa »vedenjcem« podati tri vzgojne opomine in jih poslati iz šole?

Medtem ko si bomo odrasli belili glave, se sami sebi smilili in v visoko strokovnih debatah o otrokovih pravicah obsojali »kazen zaradi norčevanja s hrano v šoli«, se bodo učenke in učenci – še vedno osamljeni, brez trdnega vodstva odraslih – brezglavo podili po razredu, kričali, nagajali, preklinjali oz. ne delali, nič se jim ne bo dalo, vsega bo preveč, zapadli bodo v apatičnost in melanholijo ter neopravičeno izostajali od pouka.

Ne vemo, kaj hočemo

Mislim, da otroke najbolj bega prav to, da odrasli ne vemo, kaj sploh hočemo. Govorimo eno, delamo drugo. To nam je že znano, a kljub temu pozornost usmerimo na otroka in zrecitiramo, česa ne dela prav. Znani rek o tem, naj vsak najprej pomete pred svojim pragom, v odnosu do otroka preradi spregledamo.

Učiteljice in učitelji so dobri strokovnjaki na svojem predmetnem področju, tudi didaktično obvladujejo svoje delo, a to je v razredu premalo. Seveda bi bilo dovolj, ��e bi v šolo prihajali le poslušni otroci. Žal ni tako. V mladem življenju je njihova naloga, da se naučijo odgovornosti in kritično razmišljati. Učijo pa se od svojih pomembnih drugih – najprej od svojih staršev, nato od učiteljev, vzornikov. Poslušnost pa nas nikoli ni naučila osebne odgovornosti.

Morda to ne drži več? Se zdaj rojevajo že otroci, ki bodo učili svoje starše in učitelje ter prevzemali vodstvo v družinah in šolah? Marsikje smo že priča temu. Ko odrasli dopustijo, da otroci prevzamejo vodstveno funkcijo, jih s tem zlorabljajo. Razvajeni otroci so zlorabljeni –starši so jim v svoji nemoči prepustili mandat, da bi zmogli sami povedati staršem, kakšne so njihove potrebe. A kmalu uvidijo, da otrok tega ne zmore. In mu dajejo raje preveč ali nekaj popolnoma drugega, kot pa bi potreboval. Nenadoma ima otrok preveč, obenem pa se počuti prazno. Če odrasli sam zase ne ve prav dobro, kaj potrebuje, ne bo zmogel zadovoljiti otrokovih potreb. In začel bo izpolnjevati vse otrokove želje – seveda v imenu ljubezni. Ali pa ga bo zanemarjal. In zavrtimo se v svojem začaranem krogu in obupani vzdihnemo, kam smo prišli. Tako, denimo, mama in oče ne zmoreta reči svoji princeski »dovolj«, ko si je pri kosilu že petkrat premislila, kaj bo jedla …

Otrok bo poskušal znova in znova

Učitelj trikrat mirno in strpno prosi učenca, naj se umiri. Temperatura narašča, a ker je nepedagoško vpiti na otroka, na koncu pasivno agresivno sklene uro. Oblikuje se polno podtalnih sporočil, a otrok še vedno manipulira in ne ve, kako se sporočilo pravzaprav glasi. Naslednjo uro se ne srečata prav rada, prikrito se en drugemu smehljata ali se ignorirata, dokler učenec spet ne začne »nagajati«. Otrok bo vedno znova poskušal, ker bo upal, da bo prišlo do popravka odnosa, za katerega pa je vedno odgovoren odrasli.

Glasbene in filmske zvezde so bile že od nekdaj vzorniki naših mladostnikov. V njih so videli moč, upor, uspeh, lepoto, nadarjenost, različne vrednote. Vemo, da se jih kar nekaj zdravi od odvisnosti od drog in alkohola, se jih zagovarja pred sodišči zaradi kriminalnih dejanj ali pa podajajo intervju o svojem nesrečnem življenju. Učitelj se pritožuje nad svojo službo. Očeta ni doma, ker cele dneve dela. Tam se bolje znajde kot doma, saj se z mamo veliko kregata. Politiki valijo krivdo drug na drugega. Gospodarstveniki si še naprej spretno »izposojajo«, čeprav vedo, da ne bodo nikoli vrnili.

Poskrbeti zase

To je svet odraslih. Prestrašen, zmeden, obupan, prevečkrat zlagan. Le malo odraslih zna poskrbeti zase, jih ve, kaj hočejo in česa ne ter so pri zasledovanju svojih ciljev tudi dejavni. To pomeni, da jih nekaj zmore odgovornost za svoje življenje prevzeti v svoje roke. Otrok potrebuje stabilnega odraslega, ki stoji za tem, kar reče in dela. Potrebuje odraslega, ki stoji za svojimi napakami in jih ne vali na otroka. Od takšnega odraslega se otrok lahko nauči osebne odgovornosti. Od odraslega, ki dopusti, da tudi otrok naredi napako, saj verjame, da jo bo popravil (otrok namreč). Otrok potrebuje mamo, ki mu pove, kje je lepilo, ko razbije vazo. Mladostnik potrebuje očeta, ki ga ne pelje na zabavo, ker bi raje bral časopis. Učenec potrebuje učiteljico, ki mu odločno pove, da ga noče poslušati, a mu tega ne očita. Učenka se uči osebne odgovornosti od učitelja, ki zna poskrbeti zase brez slabe vesti, da ne bi bil s tem nevljuden, hkrati pa to spodbuja tudi pri njej. Mladi potrebujejo odrasle, ki najprej razumejo same sebe. Najprej morajo biti odgovorni zase, da lahko odgovornosti učijo druge.

Več preberite v ŠR!