Trije dobri možje

O tem, kako je bilo z Miklavžem, božičkom in dedkom Mrazom v slovenskih šolah skozi zgodovino

V Sloveniji se zadnja leta govori o t. i. poplavi decembrskih praznovanj in z njimi obdarovanj, ko nas obiskujejo trije dobri možje. Gre za (sv.) Miklavža, božička in dedka Mraza, ki obdarujejo otroke po navadi na predvečer godu sv. Nikolaja, na božični večer ali na silvestrovo (oz. v tednu pred njim), torej 5., 24. ali 31. decembra (pri pravoslavnih vernikih se z ostalimi prazniki tudi obdarovanje nekoliko zamakne). Vsak od teh treh ima nekoliko drugačne značilnosti in izvor. Vsesplošna zmeda, ko se zaradi različnih prepričanj, pridobljenih med odraščanjem, ne moremo odločiti, kateri je najbolj pravi in najboljši, še zlasti koristi otrokom, ki so nemalokrat večkrat obdarovani.

Danes v precejšnjem sožitju neizključevanja eden drugega soobstajajo vsi trije dobri možje. Še največ dilem ostaja glede praznovanja v šolah in vprašanja, kdo je tisti, ki naj obdari otroke v pri nas še vedno izrazito sekularnem okolju.

V obdobju Avstro-Ogrske, ki je delovala pod geslom Vse za vero, dom, cesarja, so bile ene izmed slovesnosti tudi tiste ob cerkvenih praznikih, ko so se učenci v šolah udeleževali verskih obredov in je bil zato pouk skrajšan. Otroci so bili obdarovani za božič in sv. Miklavža. Včasih so obe praznovanji združili, pripravili veseloigro ter se naučili pesmice in deklamacije za veselico, ki so se je udeležili tudi starši otrok. Obdarovanju otrok so se pridružila tudi društva, npr. Edinost ali podružnice sv. Cirila in Metoda. Med revne otroke so poleg šolskih potrebščin razdeljevali tudi obleke.

Ko smo bili Slovenci (Primorska) pod Italijo in njihovim sloganom Viva il Re, viva il Duce, viva l'Italia so med praznike, ki so bili razdeljeni v štiri sklope, spadali tudi cerkveni (vse nedelje, novega leta dan, befana ali sveti trije kralji ...). Fašizem ni obravnaval šole le kot izobraževalno ustanovo, temveč je v njej videl tudi možnost političnega, militantnega vplivanja. Sv. Miklavža so se v šolah spomnili z boljšo malico. Večje slavje so pripravili za befano. Omenjeni praznik, Befana Fascista, je bil 6. januarja, na dan sv. treh kraljev. Že tradicionalni fašistični praznik so si prisvojile fašistične oblasti in ga organizirale pod imenom fašistična befana. Pripravili so dobrodelno predstavo in obdarili revne. Darovanje je bilo znamenje visoke ravni patriotične zavesti in fašistične discipline. Po programu so obdarili revne otroke, včasih pa kar vse. Darila naj bi sprejemali s hvaležnostjo do Duceja, ki se jih je vsako leto znova spomnil.

V obdobju od 1943. do 1947. leta v partizanskih šolah v svojih praznovanjih niso zaobjeli večjih cerkvenih praznikov. Šole, ki so delale po navodilih zavezniške vojaške uprave, so v svoj program umestile tudi miklavževanje in božičnico, ki sta povezana z obdarovanjem otrok.

Novoletna jelka namesto božičnice

Pod Jugoslavijo po letu 1945 je veljalo Za domovino, s Titom naprej! Navodila o praznovanjih in njihovem programu so šla skozi sita v organih Partije oz. Zveze komunistov. Učenci so se v prvih letih še skupinsko udeleževali maš, priredili so miklavževanje in božičnico. Za povojni čas do 1949. leta je bila značilna velika navezanost Jugoslavije na Sovjetsko zvezo. Ta vpliv se je kazal tudi v šolskih proslavah, saj je bila vpeljana novost, in sicer praznovanje ob novoletni jelki namesto tradicionalne božičnice. Praznik je obsegal tudi obdarovanje, kar je bilo prej značilno za miklavževanje. Šolarje je obiskal dedek Mraz z vsem pravljičnim spremstvom. Sprevod je potekal tudi po krajevnih ulicah, nemalokrat so za novoletne dni postavili pravljično naselje. Sprva so obdarili vse otroke, marsikdaj šolo z manjkajočimi učili, potem pa so mlajše šolarje presenečali še s sladkarijami in učnimi pripomočki.

V Jugoslaviji je bilo po eni strani za oblast zaradi povzdigovanja domovinskih čustev lažje, po drugi strani pa je razvoj tehnike, medijev in komunikacije zagotovo šoli odvzel nekaj moči.

Ali božiček ali dedek Mraz?

V vrtcih in šolah starši danes soodločajo v procesu vzgoje in izobraževanja in se včasih ne morejo poenotiti med seboj oz. z vodstvom ustanove, kdo naj popestri decembrsko praznovanje. Leta 1999 so tako v enem od ljubljanskih vrtcev o tem anketirali starše, in ti so izbrali dedka Mraza. S tradicijo njegovega obiska so nato nadaljevali še nekaj let, a starši, ki so svoje otroke v vrtec vpisali v poznejših letih, niso imeli možnosti ponovno izbirati. Leta 1996 naj bi na šolskem ministrstvu prejeli pismo neke ravnateljice iz vrtca, v katerem jih je prosila za mnenje. Izdali so dokument, neke vrste dekret s priporočilom. Ta je temeljil še na stari zakonodaji o vrtcih iz leta 1980 (odločili so v prid dedku Mrazu). Po sprejetem novem zakonu o vrtcih in zakonu o vzgoji in izobraževanju iz leta 1996 pa naj bi bilo uzakonjeno, da konfesionalna dejavnost ne spada v tovrstne ustanove. Na ministrstvu so povedali, »da načeloma država nima nič proti, vendar morajo biti te dejavnosti določene v letnem načrtu, o tem se mora demokratično vprašati starše, vsa dejavnost v vrtcih pa mora biti v skladu z zakonom.«

Verjetno sta najsplošnejše slovensko prepričanje ubesedila Borut Pahor, predsednik takratne ZLSD in zdaj novoizvoljeni predsednik vlade, in takrat Andreja Kutin v Večeru. Zdajšnji predsednik je tedaj za Slovenske novice povedal: »Ko gre za otroke, morajo biti na voljo vse možnosti, treba je praznovati vse, kar razveseljuje naše otroke. Dileme o tem, ali naj bo eden ali drugi, ne bi smelo biti. Otroci so srečni, kdor koli je z njimi.« Andreji Kutin pa se je vprašanje, kateri je boljši - božiček ali dedek Mraz -, zdelo odveč: »Pač prijazen, dober mož, ki se pripelje na saneh in deli darila. Ima globok glas in prijazne besede.«

Dragocena je luč nevidnega

Otrok ne zmoti, da je božiček enkrat suh, drugič debel, da ima dedek Mraz enkrat sivo brado in drugič belo, da ima včasih gube in modre oči, včasih pa je mlad in rjavook. Menda jih tudi ne zmoti, če se na kakšni lokaciji pojavita dva ali več skorajda enakih mož. Bistvo je v verovanju. Urednik ameriškega časopisa The New York Sun Francis P. Church je leta 1897 v odgovoru osemletni deklici na vprašanje, ali božiček je, zapisal, da sploh ni nujno, da stvari vidimo, zato da bi obstajale. Tudi ljubezni, dobrote, velikodušnosti in predanosti ne moremo videti, a obstajajo. »Nihče ga še ni videl, a to ne pomeni, da ga ni. /.../ Ojoj, kako žalosten in pust bi bil svet brez božička! /.../ Na njem ne bi bilo ne otroške vere, ne poezije, ne pravljic, ki nam lepšajo življenje. Nobenega veselja ne bi imeli, razen tistega, ki bi ga neposredno začutili in videli. Luč, s katero otroštvo napolnjuje svet, bi ugasnila.«

Tako lahko sklenemo, da je trem možem prav bratsko uspelo razdeliti svojo publiko. Sv. Miklavž deluje bolj lokalno, v družinah, morda njegov obisk (in obdarovanje) pripravijo v lokalni cerkvi ali (zlasti na vaseh) v krajevni skupnosti. V veleblagovnicah in supermarketih prevladuje božiček in tam se njegova zalita rdeča lica lepo ujemajo z vsesplošnim decembrskim ozračjem. Dedka Mraza pa vidimo na povorkah, a najraje hodi po ustanovah, kot so šole, vrtci, bolnišnice in različna podjetja.