Učitelj naj bo

Uvodnik

Ne vem, kako in kdaj ste se odločili, da postanete učitelj. A kakor koli že, neki dejavniki in okoliščine so vas privedle v vrtec, šolo, na gimnazijo, fakulteto. Predpostavimo, da v tem delu uživate in se vsak dan zbudite z mislijo, da počnete najbolj zanimiv poklic na svetu. Ste se ob tem nasmehnili? Vsak ima svojo zgodbo.

Če vam je izziv, vas vabim, da skupaj razmislimo o učiteljevi vlogi v naši šoli. Čas niti ni tako pomemben. Zmeraj v zgodovini je imel učitelj svoje pomembno mesto, ne glede na to, ali mu ga je okolje priznavalo ali ne. Obstajajo pa bolj in manj pomembne družbene okoliščine in politični sistemi, ki so se učiteljeve vloge dobro zavedali. Morda je tudi zdaj takšna priložnost.

Ministrstvo za šolstvo in šport pripravlja zakonske podlage za povsem nov zakon – zakon o učiteljih. Zgledovali smo se po najuspešnejših. Če je njim uspelo …

Deset najbolj uspešnih lahko izbira učitelje v selekcijskem mehanizmu, ki ga vzpostavljata izobraževalni sistem in država. Vložijo v izobraževanje desetkrat več sredstev, izberejo samo vsakega desetega, ki bi želel biti učitelj, ni nujno, da so plače motiv, imajo zavidljive uspehe pri izobraževalnih dosežkih svojih učencev, so bolj zadovoljni v poklicu, ugled poklica je velik. Preprosto uspešnejši so od nas. Njihova skupna značilnost je, da o učiteljskem poklicu razmišljajo sistemsko in širše. Pomembno jim je, kdo vstopa v poklic, kakšnih in kako kakovostnih programov je deležen, katere kompetence si pridobi, kako se usklajuje akademska izobrazba s potrebami šol, urejen je sistem nagrajevanja, delovne obveznosti, kariernega razvoja, odhoda v pokoj. Mnogo tega urejamo podobno tudi v naši državi, z razliko, da sistemi med seboj niso dobro povezani, vstop v poklic ni selekcijski, karierni razvoj je premalo v funkciji najboljšega usklajevanja med individualnimi potrebami in potrebami šole. Še bi lahko naštevali, a hkrati seveda ne gre za preproste primerjave med državami, temveč tudi za tradicijo poklica, različen pogled na pomen izobraževanja, nenazadnje – ali celo najprej – tudi na njegovo družbeno funkcijo.

Si priznamo ali ne, nam je prav ali ne, šola je prostor, v katerem se pomembno ustvarjajo in utrjujejo družbene vrednote. V šoli (vrtcu) potekajo specifični procesi usklajevanja individualnega in skupinskega, v šoli obstajajo pravila spoštovanja prostora drugega, otroci dobijo pomembna sporočila za oblikovanje svoje podobe, se primerjajo med seboj, dobijo celostne informacije o svetu, učitelj je pomemben dejavnik identifikacije. Skratka, šola je poleg prenosa in ustvarjanja znanja pomemben socializacijski prostor. Seveda je zelo pomembno, kako učitelji uresničijo svoje prvo poslanstvo – dajo podlago in usposobljenost za učenje, sprejemanje znanja in predelavo informacij. A prav tako pomembno je (ali je sploh mogočo o tem ločeno premišljati?), kako sooblikujejo vrednostni svet učencev. Ni si mogoče zamisliti razprave o učitelju, ne da bi ob tem razmislil, kakšno družbo prihodnosti si želimo.

Tekmovalno? Prav, pa tekmujmo. Sanjajmo, da bomo vedno tisti, ki bomo tekli prvi.

Sanjajmo družbo, v kateri ima prednost znanje. Seveda, znanje je najboljše orodje za emancipacijo.

Družbo, v kateri so dobrine neomejeno dostopne? Nas taka družba uči odgovornega potrošništva in je v soglasju in ravnotežju z naravo?

Vključujočo? Takšno, v kateri imajo vsi prostor pri mizi! Pa si v resnici sploh želimo sedeti z vsakim?

Sodelujočo? Takšno, v kateri so potrebe vsakega spoštovane toliko, da je mogoče sobivati in se moramo zato odpovedati kakšni svoji potrebi?

Povezovalno, torej družbo, v kateri si priznamo, da je um (in razum) skupine večji kot samozagledanost vase?

Odgovor ni enoznačen, ker svetovi, v katerih se gibljemo, niso enoznačni. Tudi učitelj je produkt sveta, v katerem je oblikoval svoj vrednostni svet. Zdi se, da je zato najpomembnejše ustvarjati razmere, v katerih bodo najboljši in najbolj izobraženi z instinktom in ljubeznijo do soljudi vstopali v poklic vzgojitelja, učitelja, profesorja, predavatelja. Učiteljski poklic je eden redkih, pri katerem smo ves čas v stiku s prihodnostjo.

Vabimo vas, da razmišljate skupaj z nami.

(Alenka Kovšca, državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo in šport)