Uvod

Neži Maurer

Nikdar ne bom pozabila, kako je pred leti Neža Maurer predstavila svojo takrat novo knjigo, zbirko pesmi Zmenek (izšlo pri založbi Vale-Novak, 2004), prav 14. februarja. Le na kaj neki sem pomislila? Na zmenek, vendar … Ja, res je bil zmenek, toda bil je zmenek – s smrtjo. V Loki …

Kako lahko Neža napiše takšno pesem, ona, ki se tako žareče in zapeljivo smeji, ki ima tako zelo rada življenje, ki tako ljubi in živi ljubezen … Premlevala sem vprašanja, vse se je zrahljalo, postajalo je negotovo, vznemirilo me je. Presunilo me je preprosto sprejemanje spoznanj in dejstev.

Čez čas, ko sva se začeli bolj spoznavati tudi osebno, sem ji pripovedovala o svojih občutkih in presenečenju takrat. Se je nasmehnila in dejala, pa saj tako je v življenju.

Občudujem, kako je – stvarna. Zmeraj. Ne olepšuje stvari, ne zavija jih v celofan. Ko ljubi ljubi, ko je žalostna je žalostna, ko dvomi dvomi. In zmeraj je vsa v pesmi, ko jo piše. In to je. Zato je vsaka njena pesem do potankosti takšna, kot biti mora.

Hvaležna sem za vsa ta pogovarjanja z Nežo. Po navadi se slišiva po izidu Šolskih razgledov. Zmeraj jih prebere, prav vse, in rada pokomentira. Predvsem rada spodbudno pohvali, seveda se tudi pogosto čudi nekaterim dogajanjem v šolskih krogih, v zbornicah ... Marsikdaj skupaj česa ne razumeva ali pa razumeva in se strinjava, čeprav naju ločijo nekaj več kot tri desetletja. Veliko mi pomenijo ti pogovori, kako mi ne bi … Dobro pozna učiteljsko dušo, zelo dobro tudi časopis, ki ga zdaj urejam že dvanajsto leto, nekoč pa ga je tudi ona (1970–1977). Zna me spodbuditi, ko je najtežje, tudi takrat, ko se sprašujem … ko se marsikaj sprašujem. In potem se z Nežo strinjava, da se je za vredne stvari vredno boriti. In spet dobim krila, spet nove zamisli … Dragoceni pogovori so to. Rada ji prisluhnem – spominom na njeno otroštvo, odraščanje, najboljše pa je, ko brskava po ženski in moški duši, ko osvetljujeva ljubezen in odnos z vseh plati. Ne le, da paše in je potem lažje … Predvsem se veliko naučim in kar pozabim, da je to ona, o kateri sem že v gimnazijskih letih razmišljala, kako čudovito bitje mora biti, da zmore in zna tako ubesediti, kot čutim tudi sama ... Spomnim se njene prečudovite pesniške zbirke Tej poti se reče želja. Dvaindvajset let mi je bilo, ko je izšla, in tista leta so bila povsem drugačna, kot sem si jih zase zamišljala poprej … Namesto srečne izpolnjujoče ljubezni (ta je prišla pozneje), ki sem si jo predstavljala, da jo bom prav takrat živela, sem priletela trdno na tla. Na pamet se spomnim njenih verzov …

To ni skupnost,
je le podvojena samota,
ko veš,
da si ne moreva
ničesar dati
ne vzeti …

Ali pa:

Človek je sestavljen iz ničel.
Išče svojo enico,
da si določi vrednost.
Ne najde je …

O, Neža, kako sem stiskala tvojo knjižico …

Kličem človeka.
Svojega človeka.
Gotovo se mi oglaša.
Ne vem od kod.
Gluha sem.
Samo kričim še lahko.

Koliko si mi pomagala takrat! Tvoji verzi so bili, kakor da bi jih izlila moja duša, ubesedilo moje srce …

Morda ne znam pokazati, izraziti, kako zelo te spoštujem. Pa saj ti predobro poznaš življenje, človeka. In razumeš, kajne, razumeš, o kakšnih občutkih govorim …

Pa vem, da se ne počutim samo jaz tako. Veliko nas je, Neža, veš, zelo veliko nas je takih, ki tvoje verze prebiramo znova in znova in ki zmeraj na novo občudujemo tvoj žar in radost. Tvoj odnos do življenja in vsega. Tvoje delo. Tebe.

Neža, hvala ti. In živi in bodi, kot znaš živeti, biti in deliti z nami …

LUČKA LEŠNIK