Klavrna izbira v državi, rojeni iz duha pesmi
Uvodnik
Demokratična prizadevanja večno močnejše civilne družbe v osemdesetih letih 20. stoletja so na Slovenskem dobila različne oblike: od kritičnega intelektualnega foruma Nove revije in satirične nesramnosti tednika Mladina do razboritega študentskega štirinajstdnevnika Tribuna in Katedra, od vznesenih pisateljskih tribun v ljubljanskem Cankarjevem domu do alternativnih družbenih gibanj, od punkerskega gneva do razumne “pisateljske” ustave.
Lucidne osebnosti in različne skupine odpora do komunistične oblasti so se navdihovale pri različnih virih, ki so se odprli tako v elitni kot tudi v množični kulturni dejavnosti. Pri tem so delovale v splošno sprejetem okviru: slovenska država raste iz slovenske kulture. Ne glede na to, ali slovensko kulturo dojemamo na enovit način ali pa se zavedamo različnih plasti v zakladnici kolektivnega smisla, so namreč prav posebni načini življenja in uporabe jezika tisti, ki tvorijo hrbtenico kulturnega izraza.
Slovenska država se je torej rodila iz duha pesmi, ki jo metaforično zastopa knjiga, ki zgodovinsko deluje kot metafora za kulturno ustvarjalnost. Demokratična opozicija razkrajajočemu se monolitu komunizma v zadnjem, posttitovskem desetletju Jugoslavije je to dobro vedela. Ko je demokratična opozicija iz jugoslovanskih časov vstopila v pisarne oblasti v času slovenske neodvisnosti, in si na svobodnih in poštenih volitvah pridobila mandat za upravljanje s skupnimi zadevami, je na to ustanovno dejstvo očitno pozabila, in sicer na svojem “levem” krilu kot tudi na “desnem”.
Ne gre samo za sramotni škandal, ampak za nevarno slepoto. Zakaj? Zato, ker si z zanikanjem kulturnega temelja slovenske države ali s sploščitvijo kulture na obredno folkloro sami od sebe in prostovoljno mehčamo hrbtenico kolektivnega življenja. Kulturna ustvarjalnost namreč pomeni prvi pogoj za samozavestno nacijo. A bodimo pozorni: samozavestna nacija ni isto kot samovšečna nacija. Politika samovšečnosti v nekem kolektivu slavi zgolj lastne dosežke, medtem ko nam etika samozavesti omogoča, da premislimo tudi lastne napake.
Bistvena napaka državne politike v samostojni Sloveniji je v tem, da je začela gledati kulturo kot bolj ali manj (ne)priročno orodje za povečanje bruto nacionalnega prihodka. A kultura je mnogo več: je odprt prostor igre, domišljije in kritike. Prav v tem prostoru se medsebojno oplajajo in prežemajo, stikajo in spoprijemajo različne izkušnje in vizije, ki se spajajo v življenjske norme, s tem pa tudi v določene ideje o človeku, osebni izpolnitvi in življenju, starosti in smrti. Kultura je pravzaprav veličastni laboratorij smisla.
Umetniški in literarni poskusi s formo tudi takrat, ko so za vsakdanjo uporabo povsem neprimerni, v laboratoriju fantazije ustvarjajo nekakšen družbeni kisik, naše občevanje s sadovi kulturne ustvarjalnosti pa vzdržuje neko določeno občestvo. Šele življenje v skupnosti daje začasni smisel našemu iskanju boljšega, lepšega in polnejšega doživetja resničnosti. Iskanje smisla v umetniških in literarnih vizijah, v katerih se – četudi popačeno – svetlika srhljiva lepota žive zdajšnosti, je sleherniku potrebno zato, da ne bi prehitro popustil pod pritiskom zapeljive banalnosti.
Nacija brez dostopa do virov kulturnega kisika je obsojena na to, da … kako konča svoje razmišljanje Aleš Debeljak, poglejte v ŠR!
