Paradoks današnjega izobraževanja

Komentar

Najbrž ni bila izobraževanju še nikoli namenjena tako velika pozornost politike, stroke in javnosti kot prav v današnjem času. Toda paradoks današnjega izobraževanja je, kot opozarja britanski sociolog Frank Furedi, »da več kot družba vlaga v izobraževanje in več kot od njega pričakuje, manj šole in univerze zahtevajo od učencev in študentov«. Žal je videti, da to drži tudi za slovensko šolstvo. Eden od znakov, na podlagi katerega lahko o tem dokaj upravičeno sklepamo, je nenormalno velik delež odličnih in prav dobrih ocen v slovenski osnovni šoli.

Včasih je bil splošni učni uspeh v slovenskih osnovnih šolah v statističnem smislu bolj ali manj normalno porazdeljen. To pomeni, da je bilo med učenci največ dobrih, precej manj je bilo zadostnih in prav dobrih, malo pa nezadostnih in odličnih. A ti časi so kot kaže minili. Pred štirimi leti je denimo osnovno šolo končala z odličnim uspehom že več kot tretjina učencev. Kako to veliko spremembo razumeti? Možne so vsaj tri razlage. Prva je, da danes otroci veliko več znajo, druga, da je učna snov manj zahtevna, in tretja, da je ocenjevanje manj strogo. Prva razlaga bi bila prepričljiva, če bi obstajali dokazi, da se zahtevnost učne snovi in strogost ocenjevanja nista pomembno spremenili, druga, če bi bilo res, da se nista bistveno spremenila niti znanje otrok niti strogost ocenjevanja, tretja pa, če sta v glavnem ostali nespremenjena znanje otrok in zahtevnost učne snovi. Morda se zdi takšno razmišljanje preveliko poenostavljanje, ker sploh ni nujno, da je pravilna le ena od teh razlag. Lahko so pravilne celo vse tri. Toda četudi so, to ne odpravlja osnovnega problema: pojasnitve vzroka za nastalo spremembo. Razlika je le v tem, da bi bilo v tem primeru treba pokazati, koliko prispeva k pojasnitvi te spremembe vsaka od teh razlag. Zato lahko rečemo, da bi bilo v obeh primerih enormno povečanje števila odličnjakov nekaj dobrega, če bi bila pravilna prva razlaga, in nekaj slabega, če bi bili pravilni druga ali tretja razlaga. Več odličnjakov ni namreč samo po sebi nič slabega. Prav nasprotno, je nekaj dobrega in zaželenega. Slabo je le, če je posledica znižanja zahtevnosti učne snovi ali strogosti ocenjevanja. Prejšnja šolska oblast je očitno menila, da je prva razlaga napačna (in da torej povečano število odličnjakov ni posledica povečanega števila učencev, ki so izkazali znanje za oceno odlično), saj je kot enega od argumentov za ukinitev splošnega učnega uspeha, ki se je na podlagi spremembe Zakona o osnovni šoli zgodila s šolskim letom 2008/09, navajala prav enormni porast odličnjakov. Ker pri tem ni omenjala, da bi bil vzrok tega povečanja lahko v znižani zahtevnosti učne snovi, ampak je poudarjala le pritisk staršev na učitelje, naj ocene ob koncu leta zaključujejo navzgor, je mogoče upravičeno sklepati, da je videla vzrok za izjemno povečanje števila odličnjakov v manj strogem ocenjevanju. A četudi je bila manjša strogost ocenjevanja dejansko vzrok za povečano število odličnjakov, po ukinitvi splošnega učnega uspeha ne vemo, ali se je zaradi tega strogost ocenjevala povečala. Gotovo je le to, da zaradi te ukinitve prej omenjena anomalija, ki se je kazala kot nenormalno povečanje števila odličnjakov, danes ni več neposredno vidna. To pa zato, ker je bilo z ukinitvijo splošnega učnega uspeha odstranjeno prav ogledalo, v katerem se je ta anomalija kazala. Vprašanje pa je, ali je bil s tem ukrepom šolskih oblasti odpravljen tudi vzrok za takratno nenormalno povečanje števila odličnjakov. Čisto mogoče je namreč, da se sedaj ta nenormalnost nadaljuje pri ocenah iz posameznih predmetov. Nekateri podatki potrjujejo to hipotezo. Po podatkih Republiškega izpitnega centra bi bil namreč ta delež za šolski leti 2008–2010, če se ga izračuna samo na podlagi povprečja zaključnih ocen iz obveznih predmetov v 9. razredu, sicer za približno pet odstotkov nižji kot prej (ali je vzrok v drugačni metodologiji izračunavanja ali v čem drugem, bo treba šele ugotoviti), delež prav dobrih pa za približno enak odstotek višji. Še vedno pa bi bilo več kot četrtina učencev odličnih. Če prištejemo še prav dobre, vidimo, da bi bilo – zelo podobno kot prejšnja leta – nekaj več kot 60 odstotkov učencev prav dobrih in odličnih, nezadostnih in zadostnih pa skoraj enako kot leta pred tem, to je približno osem odstotkov. Takšna porazdelitev učnega uspeha pa je več kot nenormalna …. Več v ŠR!