Potovati z invalidom

Izkušnja

…. Z dijakinjo na invalidskem vozičku sva se marca letos udeležili mednarodnega projekta ACES – Academy of Central European Schools v Senecu na Slovaškem.

Prva težava, s katero sem se soočila, je bila izbira oz. bolje rečeno iskanje javnega prevoznega sredstva, s katerim naj bi potovali. Za letalsko potovanje z invalidom je po besedah uslužbenke na enoti Kompasa v Novem mestu treba priskrbeti »goro« dokazil o invalidnosti vsaj mesec dni pred odhodom. Toda to še ni zagotovilo, da bo potovanje odobreno. To je bilo zame le eno izmed mnogih presenečenj, ki so sledila na najinem potovanju na Slovaško.

Zahvaljujem se za vso pozornost Slovenskim železnicam in predstavniku za stike z javnostjo, ki je organiziral najino potovanje, se povezal z avstrijskimi in slovaškimi železnicami ter hkrati poudaril, da sva prvi, ki takole mednarodno potujeva z vlakom. Prvi, in to v 21. stoletju, v zahodni kulturi?!

Maribor – svetla točka

Najino potovanje se je začelo in obe sva bili zadovoljni, navdušeni nad oskrbo in pozornostjo asistence za invalidne osebe pri prestopanju, ki so jo dijakinji nudili (dvigalo pri izstopu/vstopu, nošenje prtljage …). Prav nasprotno pa se je dogajalo na poti domov, ko je kljub poprejšnji najavljenosti vse odpovedalo. Na prestopnih postajah sva nemočni z okna vagona opazovali pripravljena dvigala za invalide, a brez osebja! Pri sestopanju in vstopanju so nama na srečo pomagali razumevajoči sopotniki. Vlak Dunaj–Maribor je bil invalidom neprilagojen, hodnik pa tako ozek, da je dijakinja na triurni vožnji sedela na hodniku med vhodnimi in straniščnimi vrati ter se ogibala potnikom … Ne upam si niti pomisliti, kaj je doživljala na gneči hodnika in kako se je počutila, ko so sopotniki, nekateri sočutno, spet drugi očitajoče, gledali vanjo! Edina svetla točka najinega prevoza je bila železniška postaja v Mariboru, kjer je vse potekalo po načrtu.

Od daleč lepši videz

Ko bereš, poslušaš, gledaš stvari od daleč, si ustvariš izkrivljeno mnenje o tem, kako so v državah EU stvari prilagojene invalidom, in to v zahodni kulturi, ki je humana in ima veliko stopnjo razumevanja za drugačnost; v svetu, ki je civiliziran in vsakdo šteje; v svetu, v katerem so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine, v svetu, v katerem vlada enakopravnost … Prav zaradi tega bahanja si še dodatno razočaran, ko se soočiš s kruto realnostjo, s stigmatizacijo in z dejanskimi razmerami »tukaj in zdaj«, ki jih zaradi svojega hendikepa doživljajo invalidi od družbe.

Kljub negativni izkušnji s potovanjem sva z ACES srečanja na Slovaškem prišli obe veseli, saj si je dijakinja nabrala dragocene izkušnje, si pridobila nove prijatelje iz vse Evrope in si tako razširila svojo socialno mrežo. »Jaz sem povsod prva, tista, ki invalidom utira pot!« ponosno pove. Srčno upam, da bodo naslednja potovanja z vlakom lažja za naju in za vse invalide.

JASMINA BERGINC