Štipendije za bodoče učitelje

Jih potrebujemo ali ne

Pred nekaj leti je Ministrstvo za šolstvo in šport ukinilo štipendije za prihodnje učitelje. Za to odločitev je poleg običajnega razloga, ki se sklicuje na potrebno varčevanje, navedlo tudi, da je učiteljev dovolj in je zato štipendiranje odveč. Na tem mestu se moramo vprašati, ali je to res lahko razlog za ukinitev štipendij? Morda za to, da jih je manj, a nikakor ne za ukinitev.

Med različnimi profili učiteljev nekaterih primanjkuje, jih je morda prav dovolj ali pa lahko pričakujemo pomanjkanje v roku nekaj let. Nekaterih profilov pa je dovolj, celo preveč, a tudi zanje bi vsaj nekaj štipendij bilo več kot smiselno vzdrževati. V nadaljevanju naj opozorim, kaj bi ohranitev štipendij ali njihova ponovna vpeljava pomenila, še posebej na področju kot je šolstvo, kjer so posledice naglih odločitev izrazito dolgoročne in se lahko raztezajo tudi preko mnogih generacij.

Štipendije imajo namreč dvojno vlogo: zagotavljati potrebni kader in zagotavljati njegovo kakovost. In koliko učiteljev posameznega profila pravzaprav potrebujemo?

Zamotano računanje

Naj se na tem mestu osredotočim le na osnovnošolske učitelje. V prihodnje bodo štele generacije otrok med 20.000 in 22.000. Vzemimo spodnje število in ocenimo, koliko razredov predstavlja. Recimo, da je v povprečnem razredu od 20 do 22 otrok. To pomeni, da tvori ena generacija približno 900 do 1.000 razredov. Razredni učitelji poučujejo en razred ves čas, torej je aktivnih učiteljev razrednega pouka približno 6.000 do 10.000, saj v prvem razredu pri pouku sodelujeta dva. Upoštevati je treba, da poučujejo pet generacij, da jih mnogo dela v oddelkih podaljšanega bivanja in da so v nižjih razredih pogosto še majhni oddelki podružničnih šol. Pri predmetnih učiteljih je račun nekoliko bolj zamotan, a ga vseeno naredimo. Predmeti imajo od dve do štiri ure na teden, poučujejo pa se lahko le v dveh razredih, denimo fizika le v osmem in devetem, slovenščina v vseh razredih osnovne šole itd. Ugotovimo, koliko učiteljev fizike je potrebno, da bo pouk potekal normalno. Torej v dveh generacijah je 2.000 razredov, ki imajo več kot 4.000 ur fizike vsak teden. Ker povprečno učitelj fizike uči med 8 in 10 urami, je namreč dvopredmetni učitelj in običajno uči še en predmet, fiziko aktivno poučuje približno 400 učiteljev. To število bi bilo smiselno še nekoliko povečati, ker lahko fizik poučuje tudi relativno popularne izbirne predmete, denimo astronomijo, lahko pa se doizobrazi in poučuje tudi predmet naravoslovje v 6. in 7. razredu. Učitelj v povprečju dela 30 let. To število verjetno drži kot število aktivnih let za vse poklice, saj vsi, žal, ne dočakajo pokojnine, so odsotni zaradi bolezni in starševstva ali pa začno delati na drugih področjih. Vsako leto je torej treba nadomestiti približno 15 do 20 učiteljev. Analogno je vsako leto potrebnih 60 do 100 učiteljev matematike, ker predmetni učitelj matematike uči od 6. do 9. razreda po štiri ure na teden, pouk pa je nivojski.

Dvopredmetni učitelji se izobražujejo na pedagoških fakultetah vseh treh univerz, filozofskih fakultetah Univerze v Ljubljani in Mariboru, nekatera področja tudi na Fakulteti za humanistiko Primorske univerze ter učitelji naravoslovja poleg Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. Na tem mestu se ne ukvarjam z enopredmetnimi učitelji za pouk na gimnazijah, ki se šolajo na matičnih fakultetah področij, na osnovnih šolah pa se zaradi enega samega predmeta nekoliko težje zaposlujejo.

Drastičen upad

Oglejmo si še kadrovske štipendije na deficitarnih smereh (fizika, tehnika, matematika).

V zadnjih letih je drastično upadlo zanimanje za te študijske smeri. To sovpada z ukinitvijo štipendij ministrstva. A da bi to bilo vzročno posledično, je težko trditi. Že v preteklih letih je bil vpis v prvi letnik sicer visok, a žal predvsem na račun fiktivnega vpisa. Zaradi tega je bil osip velik, del osipa pa je bilo treba pripisati tudi kandidatom, ki niso imeli ustreznih delovnih navad. Na leto je diplomiralo približno 25 učiteljev v Ljubljani in deset v Mariboru s področij fizike in tehnike ter analogno več iz matematike. Na sliki vidimo skupno število vpisanih študentov po letih (gornji graf) ter število diplomantov (spodnji graf). V podatkih manjka letošnja številka, ko je v Ljubljani vpisano v prvi letnik vseh povezav s fiziko 23 študentov, v Mariboru pa manj kot je prstov na eni roki. Podobno je tudi za tehniko. Drastičen upad pa se je pojavil tudi pri vezavah z matematiko – tudi tam število vpisanih komaj še presega 50.

Te številke ne zagotavljajo osnovne obnove kadrov. Kdo bo poučeval te predmete in kakšno (neustrezno) izobrazbo bo imel čez nekaj let, ni jasno. Na tem mestu bi štipendije zagotovo pomagale. Izkaže se namreč, da kandidati, ki se še odločajo za te poklice, prihajajo predvsem iz socialno šibkejših okolij in je zanje štipendiranje še toliko pomembnejše. Ministrstvo za šolstvo bi s ponovno vpeljavo štipendij naredilo dvoje … Kaj je to, preberite v prispevku Mojce Čepič v ŠR!