V žarišču
Facebook (FB) je obnorel glave sodobne mladine in nihče ne ve prav natanko, kdaj se je to sploh zgodilo. Znenada televizija ni več glavni vir popoldanske zabave povprečnega mladostnika, saj se ta raje odloči svoj prosti čas preživeti za računalnikom, priključen na socialno mrežo. A na kateri točki se na videz nedolžna zabava sprevrže v zasvojenost oziroma kdaj nanjo prerano (pogosto tudi zmotno) posumimo?
Družabne mreže (social networking) so se začele razvijati že mnogo pred splovitvijo FB (omembe vredne so Myspace, ii2, Glasujzame ipd.). Vsem je med drugim skupno to, da slehernemu uporabniku nudijo gostovanje osebnega prostora. To je stran, na kateri so zbrani njegovi podatki in druge stvari, ki jih želi objaviti, kot denimo fotografije in zanimivosti o njem. Večinoma je prilagodljiv, saj je mogoče izbrati, katere informacije bodo prikazane in katere ne. Načeloma velja podobno za izgled same strani (spremeniti se da ozadje, velikost in barvo črk ...). Vso urejanje profila služi namenu, da se posameznik predstavi. To posledično vodi k interakciji med drugimi uporabniki. Med sabo si lahko pošiljajo sporočila ali komunicirajo po klepetalnici, če jo spletna stran omogoča. A še najpomembnejša funkcija je sklepanje virtualnih prijateljstev in povezovanje v skupine. Lastnost, ki FB loči od konkurence, je filozofija, ki stoji za njegovim nastankom. Narejen je bil, da prijateljstva uporabniki ne bi sklepali naključno, temveč z ljudmi, ki jih dejansko poznajo iz pravega življenja.
Prepoved za nekatere
Seveda bi nekdo teoretično lahko na svoj seznam prijateljev dodal tudi popolnoma tujo osebo (s tem ne bi bilo nič narobe), vendar preseneča dejstvo, da so pridruženi temu načelu zelo zvesti in še danes spletno stran večinoma uporabljajo le v ta namen. Še več – med nastavitvami profila obstaja tudi možnost, da omejiš, kdo lahko dostopa do katerih delov tvojega prostora. Tako lahko neznancem preprečiš, da gledajo tvoje zasebne fotografije, ki si jih poprej naložil na strežnik ali pa nasploh skriješ določeno vsebino javnosti. Posledično lahko recimo nekdo, ki si ga sprejel kot prijatelja, dostopa do tvojega profila, medtem ko drugi, ki mu tega nisi odobril, ne more. To prav tako velja za vse anonimneže. Po navadi je tako, da takšni lahko vidijo tvoje ime, priimek in pomanjšano sliko (da med imeni in priimki, ki so med sabo identični, lahko ugotovijo, če res gre za iskano osebo), vendar jim je druga vsebina nedostopna. Vse je seveda nastavljivo po želji. Funkcije pa se ne končajo le pri izmenjavi informacij. Kot uporabnik lahko slike in multimedijsko vsebino tudi komentiraš, z nekom igraš igre, pošiljaš povabila in čestitke ter mnogo drugega.
A v ozadju FB popularnosti se skriva mnogo psiholoških vidikov, na katere marsikdo ne bi niti pomislil. Eden izmed njih je odlašanje. Definicijo pojma se še najbolje da povzeti z rekom Zakaj bi to storil danes, če lahko jutri?
Umik in beg
Gre za nekakšno bežanje – za začasni umik pred problemom ali dejavnostjo, ki v nas vzbuja občutke neugodja … Več v ŠR!
Pogled v intimni svet
Na seznamu se bodo znašli še daljni sorodniki, sošolci, sosošolci, sodelavci, prijatelji prijateljev, bratrančevi prijatelji ... Skratka, ni nujno, da si bo nekdo res tako blizu z vsemi, ki so tam navedeni. Kar je (spet) idealna priložnost, da svoj nos vtakne v intimni prostor nekoga, ki ga iz takšnih ali drugačnih razlogov zanima … Več v ŠR!
Neotipljiva droga
Zasvojenost spada med odvisnosti od dejavnosti. Čeprav tukaj ne gre za nobeno otipljivo drogo, bi lahko rekli, da se v nekaterih pogledih možgani odvisnika odzivajo podobno, kot tisti od zasvojenca s substancami. Med brskanjem po FB se po njegovem telesu pretakajo endorfini, ki neposredno vplivajo na njegovo zavest. Taka oseba bo kazala tudi polni spekter abstinenčnih simptomov, ko iz takšnega ali drugačnega razloga ne more svojega časa preživeti na FB. Pojavila se bo nerazpoloženost, nemotiviranost, stres, nemir in nemalokrat tudi agresija ali odrezavost. Pogosto bo o njem razmišljal tudi, ko se ukvarja z drugimi dejavnostmi. Vendar vse prevečkrat vidim izbruhe starševske bojazni, ker mislijo, da je njihov otrok avtomatično zasvojen samo zato, ker je en dan po internetu deskal malenkost dlje kot po navadi. Ker take vrste zasvojenost nedvomno postaja vedno večji problem v naši družbi, je čisto razumno, da se bo večala tudi naša obremenjenost z njo. Kar pa je lahko enako – če ne še bolj škodljivo – kot morebitna zasvojenost otroka ali mladostnika. Starši, ne prenaglite se! Četudi vaš otrok kaže potencial za razvoj težje oblike klinične zasvojenosti, ni nujno, da se bo to tudi res zgodilo. Priporočam selektivno ukrepanje. Včasih zadostuje že pogovor. Nikakor pa ni že takoj razlog za preplah. Prekomerno zaščitništvo je impulz naših strahov in ne razuma. Zato ne delajmo nepotrebne škode, a vendarle obdržimo zmerni pregled nad njegovimi aktivnostmi. Ne namigujem na uporabo filtrov vsebine ali bognedaj vohunjenja za njegovim početjem ... Preprosta določitev časovne omejitve bo zadostovala. Pa še tega se ni treba nujno držati kot pijanec plota. Glavno, da se doseže okvirni dogovor med obema stranema.
Kaj pravi statistika
Koliko je take vrste zasvojenost pri nas sploh prisotna? Točnih podatkov za primer FB še nimamo, le špekulacije. Vendar je zasvojenost z internetom že bila raziskana, oba pojma pa hodita drug ob drugem precej tesno. Dr. Damjan Šimek, psiholog, je že leta 2004 med mariborskimi srednješolci opravil raziskavo prav na to temo. (Viri so vzeti iz članka v Informacijski družbi IS 2004.) Anketirancev je bilo 622, od njih ima doma dostop do interneta 41 odstotkov. Zajet je bil raznolik vzorec, ki se ne omejuje le na gimnazijce, ampak vključuje tudi dijake strokovnih in poklicnih programov. Anketa je pokazala, da se iz odgovorov, ki so jih podali anketiranci, ne more zaključiti, da je med njimi kdo zasvojen. Kljub temu pa se je pri 1,8 odstotka anketiranih pojavil opazen potencial za razvoj odvisnosti. Čisto možno je, da bi številke danes izgledale malce drugače, vsaj glede na to, da je internet postal ključen del gospodinjstva, na marsikaterem delovnem mestu (in celo v šolah) pa celo zahteva. Pravzaprav preseneča podatek, da naj bi 6 odstotkov uporabnikov interneta na delovnem mestu to počelo odvisniško. Posledica je seveda upad odvisnikove produktivnosti, kar negativno vpliva na uspešnost podjetja. Podatki namigujejo, da se ob prekomerni izpostavljenosti internetu lahko razvije odvisnost tudi pri tistih posameznikih, ki prej niso kazali nobenih znakov. Zato tudi, če pred šestimi leti socialne mreže še niso bile tako popularne, ne moremo obiti dejstva, da dandanes marsikdo večino svojega internetnega časa preživi prav na njih. Strokovnjaki opozarjajo, da je potenciala za razvoj zasvojenosti iz dneva v dan več, k stanju pa pritečejo še sociološka opazovanja, ki opozarjajo na širjenje trendov med mladimi. Kombinacija obojega skupaj pa je močno orožje, ki že začenja puščati posledice na naši družbi. Zanimivo vprašanje ostaja, kako bo to vplivalo na ostrost stigmatizacije računalničarjev, če se tovrstne dejavnosti vedno pogosteje lotevajo tudi predhodno nestigmatizirane (ali manj stigmatizirane) skupine mladostnikov? Samo čas bo pokazal.
Občutek varnosti
Osebno se mi socialne mreže kot take zdijo precej paradoksalne. Tukaj bi se ustavil in vprašal, zakaj nekdo sploh išče socializacijo na tako obskurnih mestih? Zakaj je prenekaterim bolj privlačno večer preživeti na FB klepetalnici, namesto, da bi se s prijatelji dobili v živo? V redu, eno je vidik praktičnosti. Prevoz ni vedno dostopen, a nujen, če se hočemo z nekom srečati na fizičnem mestu. Ampak ne smemo spregledati še drugih prednosti, ki jih ponuja internet. Ena izmed njih je občutek varnosti in neberljivosti. Nedvomno zelo velika prednost za tiste, ki so bolj sramežljivi. Komunikacija temelji samo na napisanem besedilu, kar kljub možnosti uporabe emotikonov omogoča popolno zakritost čustev in obrazne mimike, če jih nekdo ne želi razkriti. Ni dvakrat za reči, da zato tudi blef in hlinjenje postaneta učinkovitejši potezi. In hej, a sem že omenil laganje? Ali pa pretvarjanje, da smo nekaj, kar dejansko nismo? Pa ne mislim le v smislu identitete ... Bolj v smislu poguma in podobnih osebnih lastnosti, ki jih je v realnem okolju precej teže prikazati na drugačen način, kot so v resnici. Skratka, če že iščemo socializacijo, ne bi potem raje prakticirali „taprave“ stvari? Brez tipkovnic in ekranov? V živo je izkušnja definitivno bolj polna in nagrajujoča, mar ne? Vse to in še več, tudi o koristih FB, v prispevku Simona Orgulana, ki je v celoti objavljen v ŠR!
