Za višjo raven pismenosti se je treba zabavati
Naš aktualni komentar
Aristotel je v spisih, zbranih pod naslovom Politika, menil, da narava ne terja, da samo delamo, ampak tudi, da zmoremo preživljati prosti čas, ker je ta … »prvo načelo vse dejavnosti. Oboje je potrebno, toda prosti čas je boljši kot zaposlitev in njen cilj; zato se je treba vprašati kaj naj počenjamo v prostem času?« Na to znano in v kapitalizmu potlačeno Aristotelovo modrost se kaže spomniti, ko v strokovni in laični javnosti še premlevamo ugotovitve raziskave PISA na področju bralne pismenosti, in ki so jih slovenski mediji, v zadnjih časih vedno bolj krvoželjni alarmantnih in negativnih novic, pretirano dramatizirali.
Slovenski petnajstletniki in petnajstletnice so se res uvrstili nekam na sredino lestvice, za nianso pred nami ali za nami pa so Španija, Francija, Italija, Grčija, Slovaška in Hrvaška. Res je tudi, da so naši šolarji od zadnje tovrstne meritve nekoliko nazadovali in da je mogoče, če se spuščamo v mnoge podrobnosti, najti še kakšne manj ugodne ugotovitve: denimo tisto, po kateri samo 0,3 odstotka testiranih slovenskih učencev (fantov 0,2 in deklet 0,4 odstotka) dosegajo najvišjo, torej šesto raven bralne pismenosti. To je za razliko od najuspešnejših držav, ki so dosegle celo od 1,6 do 3 odstotni delež vrhunske bralne pismenosti, precej malo in je nemara bolj zaskrbljujoče kot sama splošna uvrstitev na lestvici. Vsi taki podatki in še kopica drugačnih iz omenjene raziskave kajpada omogočajo razmisleke o razlogih in okoliščinah manjše uspešnosti učencev od pričakovane in zaželene. Čeprav ugotovljenega stanja ne gre dramatizirati zato, ker stanje res ni dramatično – in še manj kaže iskati napake v konstrukciji same raziskave PISA –, pa se na podlagi vsakršnih rezultatov moramo spraševati o razlogih dobrih in slabih ugotovitev. Tudi v deželah, ki se uvrstijo na vrh lestvice, se zaskrbljeno sprašujejo o tem, ali bodo tako dobri tudi pri naslednji meritvi znanja, preučujejo distribucijo uspešnosti med učenci in razmišljajo, kako obravnavati tiste, ki ne dosegajo ustrezne ravni, itn.
Jasno je, da so rezultati raziskave PISA predvsem kažipot za usmerjanje drugih raziskav ali vsaj temeljitih razmislekov, preden se odločimo za kakršno koli ukrepanje. Ob ugotovitvah o stanju bralne pismenosti pa imamo izraziti zgled, ob katerem se je treba močno ugrizniti v jezik, preden spet obtožimo šolo, da je »vsega kriva«. Prav kompetence pismenosti, kakor jih danes definiramo na podlagi množice raziskav in konceptualnih prilagoditev, se oblikujejo, dopolnjujejo, modificirajo itn. v družbenem in kulturnem kontekstu ali, če hočete, v življenju. Splošna kulturna raven, ki določa komunikacijsko okolje zunaj šole, v katerem učenci prakticirajo šolsko pridobljene sposobnosti in spretnosti, je nedvomno pomembna strukturna determinanta takega znanja, kot je bralna pismenost. V našem primeru bi lahko postavili hipotezo, da gre najmočnejše dejavnike nekoliko slabših dosežkov od pričakovanih iskati bolj zunaj same šolske institucije kot v njej. Ena od ugotovitev v raziskavi PISA je namreč tudi naslednja: »Razlika med dosežkoma učencev, ki nikoli ne berejo za zabavo, in učencev, ki za zabavo berejo vsaj dve uri na dan, pa je 75 točk, kar je približno razpon ene ravni branja na lestvici dosežkov«.
Aristotelovo opozorilo o tem, da se je »treba vprašati o tem, kaj naj počenjamo v prostem času«, je tu torej na mestu. Vsekakor pa je zadevna ugotovitev raziskave zanimiva tudi zato, ker ne usmerja k temu, da je »treba več delati«, kar je v Sloveniji kar naprej že brana mantra, ampak … Nadaljevanje in sklepne misli kolumnista pa najdete v ŠR!
DARKO ŠTRAJN
