Častilec mrtvih vrednot

Izpoved

Bilo je nekoč. Pred več kot štiridesetimi leti. V tistih dobrih, starih časih, ko smo še cenili delo, kruh in predvsem – spoštovali smo človeka. Poslali so me na oddaljeno hribovsko šolo. Od ranega jutra do poznega večera sem ob kredi in starem lesenem računalu poučeval in vzgajal učence – dopoldan tiste, v višjih razredih, popoldan v nižjih. Delali smo tudi ob sobotah. Nikoli se nisem pritoževal. Bil sem srečen. Učitelj sem bil! Moje delo je učencem in staršem veliko pomenilo. Spoštovali so me in predvsem – imeli so me radi.

Nobenega drugega naziva nisem dobil, nobenih dodatkov in nobenih nagrad. Hvaležen in spontan objem ter preproste in iskrene besede male Nežike: »Tovariš moj, vi niti ne veste, kako zelo vas imam rada!« so bile za mene največje priznanje in najbolj dragocena nagrada. Še več: bile so tolažba in spodbuda vse do današnjih dni.

Sodelavci so bili prijatelji

Ob večerih smo se zbirali v vaškem domu. Sodelovali smo v vseh krajevnih organizacijah in društvih, vodili smo različne izobraževalne tečaje za krajane ali pa smo pripravljali prireditve za vaški oder. Prav nič nam ni bilo težko. Radi smo delali. Za svoje delo nismo prejeli nobenega denarja, nismo se potegovali za točke in nismo se grebli za napredovanja. Preprosto, samo srečni smo bili. Ljudem smo pomagali in vaščani so nam bili hvaležni. Spoštovali so nas. Še nekaj: moji sodelavci so bili tudi moji prijatelji! Lahko smo zaupali drug drugemu, pomagali smo si in radi smo bili skupaj. Znali smo se tudi poveseliti. Pa ne ob kavi, vsak v svojem kotičku ali ob kozarčku žganega v vaški gostilni. Po uspešno opravljenem delu je vaški godec raztegnil meh in mi skupaj smo veselo zaplesali. Na koncu smo si še krepko stisnili roke in si zaželeli, da bi se čim prej spet srečali. In smo se. Še zdaj se srečujemo. Stisk roke pa je še enako krepak.

V prostih dnevih in ob nedeljah smo obiskali svoje učence in njihove starše. Pomagali smo jim pri delih na kmetiji. Skupaj smo spravljali seno, pobirali sadje, radi smo stopili v hlev, še posebno lepo smo se imeli ob trgatvi. Zvečer smo utrujeni, toda polni nekega notranjega zadovoljstva, sedli za mizo. Gospodinja nas je pogostila z okusno večerjo. Po večerji je sledil živahen klepet. Največ smo se pogovarjali o naših otrocih. Pozneje so se nam pridružili še bližnji sosedje. Nekdo je prinesel harmoniko in kmalu smo se veselo zavrteli. Naše noge pa so bile vedno bolj počasne. Sedli smo za mizo. Ob kozarčku domačega vina se je oglasila prelepa slovenska ljudska pesem. Čas pa je naglo bežal. Posloviti smo se morali. Strnili smo se v krog, se objeli okoli ramen in vsi skupaj – učenci, starši in učitelji – smo s srcem zapeli našo najljubšo pesem: »Mi se imamo radi, radi, radi …« In res smo se imeli radi. Še se imamo!

V svetu polnih trebuhov in praznih src

Sodoben način življenja je neusmiljeno prodiral tudi v naše kraje. Mladi so upali na lepše življenje v mestih, hribovski zaselki so se praznili in otrok je bilo vedno manj. Našo staro šolo so ukinili. Preselil sem se v veliko mesto in se znašel v popolnoma drugačnem svetu. V svetu polnih trebuhov, a praznih src! Pričakala me je nova in velika šolska stavba z alarmnimi napravami in z videonadzorom, učilnice opremljene z najsodobnejšo tehnologijo in visoko izobraženi učni kader. Leta so le počasi minevala. Prizadeval sem si, da bi vestno izpolnjeval svoje učiteljsko poslanstvo. Morda mi je uspelo. Srečen pa nisem bil. Pogrešal sem krepak in iskren stisk sodelavčeve roke, nikoli več nismo skupaj zapeli »Mi se imamo radi« in objem – groza, to je danes samo še pozabljeno, celo sprevrženo dejanje. Vidite, zaradi tega sem nesrečen. Nikakor ne morem pozabiti vrednot, ki so nas nekoč osrečevale. Ne morem in nočem! Brez teh vrednot sem osiromašen, razčlovečen, sem samo brezdušen robot za katedrom! In na koncu? Saj sami veste. Drug za drugim razvrednoteni in zagrenjeni zapuščamo našo šolo!

Da, tudi zaradi tega.

Tajni zapisnik

Sem najstarejši na šoli in edini, ki se v teh letih še vedno podim z učenci po igrišču. V telovadnici se vsak dan igramo z žogo, treniramo badminton, delamo prevale … Včasih se uležemo kar na tla in igramo različne družabne igre; z malo Tajo skoraj vsak dan, tudi po izteku mojega delovnega časa, igrava karte, vse dokler ne pridejo starši iz službe. Žanu sem celo na kolenih branil v golu proste strele, čeprav sem se šele pred nekaj urami vrnil z bolnice in bi moral biti še ves teden na bolniškem dopustu (poseg z lokalno anestezijo) …

Nekega dne pa sem po naključju našel »tajni« zapisnik, v katerem je kolegica zapisala … Preberite v ŠR, kaj je zapisala in kako je pisec članka to doživljal!

… Tako, spoštovani bralci. Navedel sem vam le nekaj težav, s katerimi se srečujem v zadnjem letu učiteljevanja. Več sem vam poskušal zaupati med vrsticami. Tisti pa, ki ste se tudi sami znašli med odvečnimi in ponižanimi, me gotovo razumete. Bolj kakor obtožbe me boli način, kako so bile podane. Vem, da nisem brez napak. Pravijo, kdor dela, tudi greši in da imajo vsake oči drugačnega malarja. V vsakem času in v vsakem kolektivu lahko pride do nesporazumov, toda nekoč smo jih reševali drugače. Mirno smo sedli drug k drugemu in se odkrito pogovorili, nato smo si podali roke in se potrudili, da smo lahko vsi skupaj delali v dobro otrok in v svoje zadovoljstvo. Takrat nismo bili samo sodelavci, bili smo tudi prijatelji in predvsem, bili smo iskreni! Tokrat o svojih prekrških sploh nisem bil seznanjen. Po naključju sem jih odkril v zapisniku, do katerega naj bi imel prepovedan dostop. Ko pa sem se hotel braniti pred obtožbami in sem navedel v ta namen vse potrebne dokaze, mi je bilo rečeno, da sem kriv, da ne bomo ničesar več razčiščevali, da je dovolj že sum … Vidite, to me skrbi!

Še se spomnite, tovariši? Nekoč so prav takšni konstrukti služili diskreditaciji in odstranitvi »neprimernih« oseb. Jaz to vem! Na svoji koži sem izkusil in nikoli ne bom prebolel. Že zaradi tega ne morem dovoliti, da bi se danes na podoben način otresli nezaželenih in odsluženih učiteljev!

Svet pesti in računalnikov

Spoštovani kolegi! Morda ste zaznali v mojem dopisu kanček grenkobe, najbrž tudi čudaštva. Rad bi bil, da bi me razumeli. Svet, v katerem živim, ni več moj svet. To je svet denarja, pesti in računalnikov. V njem ni več prostora za delavnost, še manj za iskrenost in prijateljstvo. Danes velja le: kradi in boš bogat; udari, spoštovan boš; laži, verjeli ti bodo. V tem svetu smo razvrednotili – človeka. V njem pogrešam nekdanje vrednote. Brez njih ne morem živeti. Zaprl sem se v svoj mali svet. Samo tako sem jih lahko ohranil in samo zaradi njih sem preživel. Na žalost sem se s tem še bolj oddaljil od ljudi. Z leti sem se spreminjal v čudaškega iskalca preminulega časa in v oboževalca mrtvih vrednot. Nihče ne ve, kako me to boli. Vera v človeka pa mi še vedno daje moč, da vztrajam, da se borim …

Pa tudi za to:

Bil je zadnji šolski dan, tik pred počitnicami. Moji učenci so drug za drugim zapuščali podaljšano bivanje. Po njih so prihajali starši in vsakdo izmed njih mi je namenil vsaj nekaj prijaznih besed. Deček iz prvega razreda pa je še ostal. Nekam čudno se je motovilil okrog mene. Čutil sem, da bi mi rad nekaj povedal, a mu beseda nikakor ni hotela z jezika. Med tem so prišli po njega starši. Malo smo poklepetali, potem so mi krepko stisnili roko in dejali: »Hvala vam, ker ste pomagali našemu otroku. Pogrešali vas bomo.« »Bilo mi je v zadovoljstvo,« sem ganjeno odgovoril in se napotil proti vratom. Pritisnil sem na kljuko, potem pa se je zgodilo … Deček ni mogel več vzdržati. Iztrgal se je iz očetovih rok ter mi planil v objem. Ovil mi je ročice okoli vratu in zašepetal: »Tovariš, vi niti ne veste, kako rad vas imam!« V tistem trenutku se mi je zdelo, kot da so se mi odprla nebesa. Solze so mi stopile v oči in skoraj ne pomnim, kdaj mi je srce vztrepetalo v tako prijetni toplini. O, saj res! Bilo je pred osemintridesetimi leti. Takrat me je ogrel objem male Nežike in grel me je vse do današnjega dne. Ob objemu tega dečka pa sem pozabil na bremena minulih let. To je najlepše plačilo za mojih štirideset let dela z učenci in še več – v meni bo ostal kot topel plamenček, ob katerem se bom pogrel v dolgih, hladnih dneh, če bom žalosten in sam. Hvala ti, moj mali deček!

Tovariš – NL –