Duh severa

Edvard Munch v Villi Manin

Villo Manin sem pravzaprav našla po naključju, že pred mnogimi leti, ko sem med potepanjem po severni Italiji iskala arhitekturne dosežke velikega renesančnega arhitekta Andrea Palladia, iskala sem njegove meščanske palače, podeželske vile in cerkve. Iz prepolne avtoceste nazaj proti Trstu, tam nekje pri Palmanovi, smo zavili na deželno cesto in zeleno razpotegnjeno ravnino proti Passarianu in se znašli ne pred Palladijem, temveč pred veličastnim kompleksom iz 16. stoletja, poletno renesančno – baročno rezidenco beneškega doža Manina, ki jo razen mogočnih polkrožnih kolonad, gospodarskih stavb ter hlevov oklepa še prečudoviti vrt s starodavnimi drevesi. V zadnjih letih se ni prav nič spremenilo …

Vila še zmeraj veličastno kljubuje času, minulim stoletjem, stoji mogočna in impresivna, podobno kot takrat, ko se je v njej zapisala zgodovina – propad in konec Beneške republike. Po njenih sobanah se nič več ne sprehajata Napoleon in beneški dož, po peščenih potkah parka in med stebri kolonad ni več videti habsburških princes in tudi Napoleonova smešno kratka postelja, pokrita z nežnim zelenim pregrinjalom, sameva.

Danes ima Villa Manin drugačno poslanstvo. V njej se odvijajo različni kulturni dogodki, predvsem odmevne slikarske razstave sodobne umetnosti in koncerti.

…

Hodim mimo slik v sobanah Ville Manin … Iz vsake, prav iz vsake, se čuti neskončna ljubezen do narave, do trave, do drevja, do zaraščenih stez ob reki, do osupljivo lepe pokrajine v vseh letnih časih in vseh urah dneva – predolgega ali prekratkega.

Vrhunec razstave predstavlja 35 slik Edvarda Muncha (1863–1944), znamenitega norveškega slikarja, naturalista, neoimpresionista, simbolista in v zadnjem obdobju ustvarjanja ekspresionista, mračnega vizionarja, pesimista in melanholika, slikarja človekovih tesnob, strahov, obupa, samote, ovir, bolezni, smrti, žalosti. Iz njegovih razstavljenih slik nas gledajo nemi in razpotegnjeni obrazi, hiteča množica v Večeru na ulici Karla Johana simbolizira strah, obup in apokalipso, žalujoči ob smrtni postelji so žalostni do bolečine, ki se jim je zajedla v obraze, grčave roke in žalna oblačila, črna kot noč. Iz njih veje neskončen obup, prav tako iz obeh Melanholij. Vsa upodobljena čustva svojih likov je Munch zelo dobro poznal. Zgodaj se je srečal s smrtjo ljubljenih, z boleznijo in počasnim umiranjem. V življenju je bil sam, v nenehnih sporih z očetom in njegovo obremenjujočo krščansko pobožnostjo, trdo versko vzgojo in neizprosno krščansko moralo. In v Munchovih slikah je smrt, je strah in je obup. In vse to, kakor da se sleherniku poraja v predolgih nočeh, v mraku, temi in samoti, kjer ni nikogar in ničesar, kar bi prižgalo luč.

TANJA VAMBERGER