Prešerna obožujemo in slavimo - zakaj ga ne beremo in poslušamo?

Ob prazniku

V dneh ob kulturnem prazniku se vrstijo prireditve na čast "največjemu" slovenskemu pesniku, v njegovem imenu se podeljujejo državna priznanja za umetniške dosežke in recitirajo se njegove pesmi. Prešerna obožujemo in slavimo, celo trgujemo z njegovo podobo na kovancih za dva evra, le redko pa ga tudi beremo in še manj prisluhnemo še danes veljavnim sporočilom njegovih pesmi. Celo mladi, ki bi jim morala biti pesnikova uporniška drža in njegova nenehna razpetost med upom in strahom najbliže, dojemajo Prešerna predvsem kot nacionalno pop ikono, ga spoznavajo kot obveznega šolskega avtorja v berilih in skoraj nikoli sami od sebe ne iščejo pesniških biserov njegovih Poezij.

Ravno v tem norem času, prenasičenem z lažnim bliščem pop talentov in zmuzljivimi užitki računalniških in igralniških iger, ki te zlahka zasvojijo in zasužnjijo, bi bila potrebna vrnitev k Prešernovi Besedi. Potreben bi bil korak vstran od zmaterializiranega, na zunanjo podobo umerjenega sveta, nujne bi bile manj predvidljive stopinje v rahločutni, čipkasti besedilni svet poezije. Dijaške duše so že naveličane pasivnega zrenja v barvite ekrane različnih velikosti in njihova potreba po domišljiji je odprta za skrivnosti in lepote besedilnega sveta.

Da naj v šoli kraljuje beseda, ne ekran, da naj učitelj nagovarja mladostnike s svojim nepričakovanim gibom, z zagonetnim izrazom na obrazu, z zapeljivim odtenkom svojega glasu in ne s tehnično popolnostjo power pointa, o tem govori tudi moja vsakodnevna izkušnja. Še zdaj mi v glavi odzvanja otožna pripomba dijaka, ko sem te dni mimogrede spregovoril o svojem otroštvu, nepozabnem zaradi spuščanja zmajev v vetru in poletnega skrivanja v visokem žitu in norenja po prelestni belini snega: "Mi pa gnijemo pred računalniki …"

Od otroških radosti do užitkov ob branju Prešernove poezije ni tako dolga pot. Seveda drži, da so nekatere pesmi zelo zahtevne, težko razumljive in mladostnikom doživljajsko nedostopne. So pa tudi drugačne, veliko bolj preproste, s čistim lirskim izrazom ali humorno obarvane. Šele sto let po Prešernovi smrti sta se v osnovnošolskih berilih namesto soneta Memento mori uveljavili dosti bolj ustrezni pesmi Povodni mož in Turjaška Rozamunda, ki so ju prej zavračali zaradi ljubezenske tematike. Srednješolcev gotovo ne moremo pritegniti s prebiranjem Sonetov nesreče, in medtem ko se obvezno seznanijo z dandanašnji povsem nesodobnim Vodnikovim Dramilom mojim rojakom, jim ostaja neznan Prešernov kritični odziv na razsvetljenski optimizem prvega slovenskega pesnika. Zaključek pesmi Elegija svojim rojakom izziva in sili dijake k razmišljanju in opredeljevanju:

Kranjc! ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gotov dnar!
Kar ni tuje, zaničuješ,
starih šeg se zgublja sled,
pevcov svojih ne spoštuješ,
za dežele čast si led! –

Prešeren, ki se je tako živo zavzemal za svobodno in samozavestno slovenstvo, bi bil na začetku enaindvajsetega stoletja, dvajset let po osamosvojitvi, resnično zgrožen, da sicer uradno in z veliko pompa častimo in slavimo njegov spomin, obenem pa slovenske založbe, nekoč zadolžene za duhovni razvoj mlajših in starejših bralcev, iščejo le dobiček na trgu, da ob državnih praznikih ne izobešamo zastav, da obožujemo uvožene stvari in vrednote in pozabljamo … Kako je sklenil svoj uvodnik v ŠR dr. Zoran Božič, pa preberite v ŠR!