Zakaj ima ženska glavo

Uvodnik

Pred časom me je prijatelj malo za šalo in bolj zares vprašal, če vem, zakaj ima ženska glavo. »Da nosi krono, seveda,« sem izstrelila in se ob tem medlo spominjala, da sem brala nekaj o »sveti ženskosti« in o tem, da je »vsaka ženska kraljica«. Moj odgovor je, ne da bi se tega zavedal, sporočal o celo(vitos)ti ženske in uporu proti vsem mogočim dodeljenim nam družbenim vlogam, ki nas pehajo v nenehne notranje stiske.

Moj odgovor bi ne mogel biti bolj napačen. »Kaj pa še! Da nosi ruto, ruto!« Prijateljevo vprašanje je hotelo biti hudomušno, v meni pa je prebudilo spomin na dogodek, v katerem me je nekdo prvič v odraslem življenju spomnil, da sem samo ženska, in na globok sram, ki sem ga ob tem čutila. Na osebni ravni sem želela zanikati, da je sploh možno, da bi ženske lahko dojemali kot drugorazredna bitja, saj je moja generacija žensk zrasla v prepričanju o enakopravnosti spolov v naši družbi.

Morda ta »ruta« vprašanja v ženskah vzbujajo nelagodje, ker nas silijo v vnovično preverjanje prepričanja, ali resnično delujemo v svetu enakih možnosti in enakopravnosti po spolu in ali nas resnično obdaja nevtralen svet. Odgovor tako in tako poznamo: socialno okolje je močno spolno oznamovano, spola ne moremo izločiti, tudi če bi ga želeli. Spol »deluje«, četudi smo za takšno delovanje slepi ali če takšnega delovanja zavestno ne priznavamo.

Morda ta »ruta« vprašanja ženske tudi utišajo in tako zagotavljajo ohranitev obstoječe razporeditve moči, morda so brana tudi kot potrditev ženske nesposobnosti: ženske »utihnemo«, ker nismo vajene biti del vladajočega govora. Ali se utišamo, da bi tako izražale odpor in upor zoper le-tega. Morda se nam zdijo »ruta« vprašanja smešna in »ruta« odgovori pravi ter tako demonstriramo najglasnejšo tišino, tisto, v kateri se ženske ne zavedamo, da obstaja še drugačno mišljenje, v katerega je možno vstopiti, da obstaja drugi način (samo)uresničevanja naših življenj.