Umrla ljubezen

Srednješolci in branje

Ne morem mimo dejstva, da kateri koli časopis odprem, vključno s Šolskimi razgledi, berem o tem, kako nizka bralna pismenost je značilna za slovenske šolarje. In nehote, ne da bi mi kdo to očital, se kot profesorica slovenščine kar naenkrat čutim krivo za to.

Kako je s tem, kdo je kriv in kdo ni? Ali gre krivdo pripisovati šolskemu sistemu ali stanju v družini in družbi na sploh? Najbrž vprašanja, na katera bo težko najti odgovore.

Zato lahko le razmišljam. Kot ena od tistih, ki se čuti ne krivo za nastalo situacijo, ampak dolžno med mladimi spodbujati branje in njihovo ljubezen do knjige.

Razočarani in z dolgimi nosovi

Ko sem na začetku tega šolskega leta spoznala nove dijake v naši štiriletni strokovni šoli, sem jim navdušena zaupala, da bomo imeli tudi projekt branja. Dijaki pa so me povečini z dolgimi nosovi razočarano pogledali. Ampak se prebijamo. Počasi in vztrajno. S pomočjo vzporednih dejavnosti, ki ne zahtevajo zgolj bralnih spretnosti, ampak se lahko izkažejo še na drugih področjih. In najbolj jih zanimajo socialne veščine. Radi se pogovarjajo o življenju, družini, medosebnih odnosih. Radi bi se o tem kaj naučili. Povem jim, da veliko o tem piše tudi v knjigah. A oni tega ne vedo, nočejo vedeti, ker so jim knjige tuje, hladne, od njih zahtevajo preveč napora.

Kje je prišlo do kratkega stika s knjigo, povprašam dijaka, ki je sicer zelo priden, vesten, prebere vse, za kar se dogovorimo, ker je vajen ubogati. Vendar pri branju ne uživa. Zato sem izbrala prav njega, naj me razsvetli, kaj se je zgodilo, da ne mara knjig. Natančno še sam ne ve. Doma mu niso brali, ker starši nikoli niso imeli časa. Več je gledal risanke – tudi iz njih se da veliko naučiti. Ko je vstopil v osnovno šolo, so od njega pričakovali, da zna brati. Matematika mu ni delala težav, ko pa je moral prebrati besedilno nalogo, se je tudi tam ustavilo. Vedno, ko je moral kaj glasno prebrati, mu je bilo nerodno. In še zdaj mu je. Sošolci so se mu smejali – danes se mu ne več, ker ostali berejo še slabše kot on. Tako je z branjem končal že v osnovni šoli. Umrla je ljubezen do knjige, preden se je sploh rodila.

Njihov glas je božal in uspaval

Ali obstaja rešitev? Po mojem mnenju obstaja. …./…./

Začenjajo verjeti

… Naša dolžnost je torej otrokom ne samo dati knjigo, ampak jim dati tudi ljubezen in z njo pokazati pot do umetnosti, ljubezen pa nam jih bo pomagala umakniti z ulic. V srednji šoli je to že pozno, precej je že zamujenega, potrebno je veliko več energije in veliko več časa. Postopek je dolgotrajen, ampak verjamem, da bo obrodil sadove. Kajti vidim, da moji novi dijaki počasi začenjajo verjeti, da so rešitve za njihove težave in odgovori na njihova vprašanja zapisani v knjigah. In počasi se ob prebranem budijo njihova pozitivna čustva in raste ljubezen do knjige, z njo pa ljubezen do sebe in do življenja.

SLAVKA BREZNIKAR