Upam, da se motim

Naš komentar

Motiti se je človeško, pravi latinski rek. Ni pa hvalevredno. Zakaj neki bi torej kdor koli upal, da se moti? Odgovor je preprost: ker se boji, da ima prav. Da ima prav glede nečesa, kar je slabo. Zato upa, da se moti. Živeti v zmoti je v takih primerih bolje, kot imeti prav. Tako je tudi v tem primeru. Zato resnično upam, da se v slovenskem šolstvu ne dogaja tisto, o čemer sem sicer trdno prepričan, da se dogaja, in kar je težko opisati bolje, kot to pove naslednja Pascalova misel: »Brezskrbno drvimo v prepad – potem ko si staknemo kakšno stvar – da nam ga izmakne spred oči«. In kaj je tista stvar, ki nam v primeru šolstva pogled usmeri stran od grozečega prepada? To so predvsem izjemno dobri statistični podatki o stanju in trendih v slovenskem šolstvu.

Med evropskimi državami imamo enega najnižjih deležev osnovnošolcev, ki ponavljajo razred. Že leta imamo tako visok delež otrok, ki osnovno šolo končajo s prav dobrim in odličnim uspehom, da nam druge države lahko le zavidajo. Vpis v gimnazije se je v zadnjih dveh desetletjih kar podvojil in že presega štirideset odstotkov osnovnošolske populacije. Izmed vseh držav Evropske unije imamo najnižji delež osipnikov med srednješolci. Močno se je povečal tudi delež tistih, ki po končani poklicni šoli in opravljeni poklicni maturi nadaljujejo študij na višjih in visokih šolah. Smo v samem vrhu držav Evropske unije po deležu študirajoče populacije med 20. in 24. letom. Študira že skoraj vsak drugi devetnajstletnik in število študentov se je v zadnjih dvajsetih letih skoraj podvojilo. V istem obdobju se je podvojil tudi delež ljudi z višješolsko in visokošolsko izobrazbo. Skratka, čudovito. Zdi se, da smo na dobri poti – kaj na poti, kar na novo zgrajeni avtocesti – v družbo znanja. Kljub temu izredno hitremu napredku politiki in snovalci raznih strategij razvoja Slovenije pogosto poudarjajo, da v nekaterih pogledih še vedno zaostajamo za najrazvitejšimi državami Evropske unije. Manj imamo namreč visoko izobraženih ljudi med aktivnim prebivalstvom, prav tako pa imamo tudi manjši delež doktorjev znanosti na število prebivalcev. A če bo šlo tako naprej kot v zadnjih dveh desetletjih, se ni bati, da bomo te države kmalu dohiteli in prehiteli. Ti podatki so tako bleščeči, da marsikoga zaslepijo in zato ne vidi druge, temne plati tega navidezno skorajda idiličnega stanja. Zelo nizek odstotek ponavljavcev med osnovnošolci in osipnikov med srednješolci je lahko posledica in indikator manj zahtevne šole in ne dobrega znanja učencev. Mednarodne raziskave o znanju iz nekaterih učnih predmetov in nacionalna preverjanja znanja nikakor ne potrjujejo zasluženosti tako visokega deleža prav dobrih in odličnih ocen pri osnovnošolcih. Iz teh istih mednarodnih raziskav je tudi razvidno, da slovenskih učencev in dijakov ni med tistimi, ki dosegajo najboljše rezultate. Velika večina dijakov se v poklicne šole ne vpisuje zato, da bi delala v poklicu, za katerega šola pripravlja dijake, temveč zaradi povsem drugega razloga: da lahko nadaljuje šolanje in se po lažji poti vpiše v višje in visoke šole. Zahtevnost gimnazije se zaradi tako velikega deleža osnovnošolske populacije, ki se vanjo vpisuje, znižuje. Financiranje, ki je v veliki meri odvisno od števila vpisanih in v visokem šolstvu tudi diplomiranih, spodbuja šole (srednje in visoke), za katere ni dovolj zanimanja, da ravnajo »racionalno« in vpisujejo skoraj vsakogar, ki se prijavi, in marsikdaj poskrbijo, da šolanje tudi uspešno konča, saj je drugače ogrožena zaposlitev profesorjev in včasih celo obstoj kakega oddelka, študijskega programa ali cele šole. Vrednost in verodostojnost spričeval in diplom se zato zmanjšuje. Kljub temu študij traja dlje kot v drugih evropskih državah in dobra tretjina študentov sploh ne diplomira. Med brezposelnimi in tistimi, ki ne najdejo svoji izobrazbi primerne zaposlitve, je vedno več mladih z visokošolsko izobrazbo in njihovo število se v zadnjih letih hitro povečuje – še posebno tistih z diplomo iz humanistike in družboslovja.

Kaj iz tega sledi? Najprej sledi sklep, da je šolska oblast veliko naredila za izboljšanje izobraževalnih možnosti. Predvsem s tem, ko je odpravila raznovrstne ovire glede dostopnosti šolanja. Če kot merilo uspešnosti šolske politike uporabljamo le v prvem sklopu navedene statistične podatke, so rezultati, kot smo videli, izjemni. Toda po drugi strani je problem lahko prav v teh izjemnih rezultatih. Če so bili doseženi na račun znižanja zahtevnosti šol, so le slepilo. Trdnih dokazov o tem seveda ni. A prav tako jih ni o nasprotnem, namreč, da se zahtevnost v šolah ni znižala. Obstajajo pa indici, na podlagi katerih je mogoče upravičeno sklepati, da se je. Eno takih znamenj je, denimo, skrb vzbujajoč podatek, da je v lanski raziskavi le dobrih deset odstotkov anketiranih gimnazijskih učiteljev odgovorilo, da v zadnjih desetih letih pri ocenjevanju niso znižali meril zahtevnosti. A žal meril zahtevnosti zagotovo ni znižalo le teh skoraj devetdeset odstotkov anketiranih gimnazijskih učiteljev. Kajti mnogi učitelji osnovnih, srednjih in visokih šol – vključno z univerzami – priznavajo (eni javno, drugi le, če govoriš z njimi na štiri oči), da so se merila zahtevnosti v šolah znižala. Čeprav iz tega ne sledi, da so se znižala v vseh šolah; da so se v šolah, kjer so se znižala, znižala enako; da so se znižala pri vseh predmetih ali vseh učiteljih; ali da so merila zahtevnosti vsi učitelji, ki so jih znižali, znižali enako; pa kljub temu ni mogoče zanikati, da se je zahtevnost marsikje znižala. Prav to zniževanje zahtevnosti, pa čeprav ne v čisto vseh šolah in tudi ne povsod enako, je pot, ki vodi v tisti prepad, v katerega drvimo zaslepljeni z nekaterimi blestečimi statističnimi podatki. Zato je skrajni čas, da se tako šolska oblast kakor tudi pristojne inštitucije, šole in učitelji nehamo slepiti ali se pretvarjati, da ne vidimo tistega, kar zelo dobro vidimo; da prenehamo ravnati, kot ravnamo, saj se nam drugače kot državi in posameznikom slabo piše.

ZDENKO KODELJA