Naj bo spodbuda…

LIKOVNA VZGOJA

Naj bo spodbuda ...

Danes je pouk likovne vzgoje drugačen kot včasih, ko so (smo) "tastari" hodili v šolo. Ni le učenje ročnih spretnosti in spoznavanje novih materialov, orodja in likovnih tehnik, temveč je tudi spoznavanje likovnih pojmov, izrazov. Ob praktični in teoretični likovni ustvarjalnosti, ki se med seboj prepletata, učenec rešuje likovno nalogo ali likovni problem. Le tega učenci spoznajo s pomočjo primerne metode, nato pa ga izrazijo z likovnim motivom v taki ali drugačni likovni tehniki.

Vsak likovni pedagog mora po učnem načrtu enakomerno razvrstiti vseh pet likovnih področij: risanje, slikanje, kiparstvo, grafiko in prostorsko oblikovanje. Vsak nastali likovni izdelek v učnem procesu likovne vzgoje učitelj ovrednoti, se pravi, zapiše oceno. To mora opraviti odgovorno, objektivno in sproti. Sama ocena mora spodbujati in pozitivno vplivati na učenca, sicer izgubi smisel. Učitelj vrednoti likovna dela skupaj z učenci po oblikovanih merilih glede na zasnovo likovnega problema v likovni nalogi. Ta so merila za vrednotenje likovnih izdelkov, ki morajo biti razumljiva najprej učitelju in tudi učencu. Kajti česar učitelj otrokom ne pove, jim ne razloži in jih ne nauči, tudi ne more pričakovati, da bodo znali.

Ne za ocene

Vrednotenje likovnih izdelkov usmerja tako, da učenci spoznajo, zakaj in kako so dosegli začrtane cilje. Pri tem mora učenec sam sodelovati tako, da pove svoje mnenje o likovni nalogi, občutke, čustva ob svojem likovnem izdelku in izdelkih vrstnikov. Zapisana ocena predstavlja njegov napredek. Likovno vrednotenje ni le sistematično zbiranje podatkov o dokončanem in nedokončanem izdelku, ki ga je otrok ustvaril, temveč je vrednotenje njihovega vloženega dela v učni uri glede na njihovo prizadevnost pri celoviti dejavnosti.

Sicer pa ocene pri likovni vzgoji ne predstavljajo problema, saj so bile vedno večinoma prav dobre in odlične. Učenci pri likovni vzgoji ne ustvarjajo le za ocene, saj že po naravi radi likovno ustvarjajo. Je pa res, da učitelj zelo vpliva na učenčevo ustvarjalnost. Lahko jo neguje ali pa zavira. Otrok ustvarja spontano in vsako poseganje v to spontanost predstavlja oviro, deluje negativno. Če učitelj ne pozna in ne razume otroka, lahko prekine njegov naravni proces s tem, ko mu določeno stvar popravlja. Otrok hitro prekine s svojimi oblikami in preide na posnemanje naših potez. Učitelj pri pouku likovne vzgoje otroku ne sme risati, slikati. Ustvarjalni likovni pouk ni »učenje« risanja, slikanja, ni učenje, kako »pravilno upodobiti izbran motiv«. Čeprav otroci poenostavljeno risbo odraslega spoznajo in sprejmejo, se jo vedno naučijo prerisati »na pamet«. Otroške oblike ne smemo popravljati, ker to ustvarja nezaupanje v lastne oblike. Tudi prepogosto razstavljanje njegovih izdelkov na vidno mesto ni priporočljivo, saj se lahko zgodi, da bodo risali eno in isto stvar ali že videno in dovolili, da se v skupini začne pojavljati uniformirano risanje (kopiranje) izdelkov.

Sporne pobarvanke

Na trgu se pojavlja vedno več priročnikov "učenja" risanja. Vsi priročniki, ki otroke po korakih »učijo«, kako narisati to in ono, so strokovno neprimerni. Otrokom vcepljajo stereotipe odraslih in jih navajajo na nesamostojnost. Tudi tako popularne pobarvanke spadajo med likovno sporno gradivo. Vloga nas odraslih je bogatiti otrokove predstave, domišljijo in ustvarjalni ljudje bi se morali zavedati, da razvijanje ustvarjalnosti na likovnem področju pospešuje ustvarjalnost tudi na drugih. Nenavadna vprašanja brez konca, nezadovoljstvo s preprostimi odgovori, bujna domišljija in nenavadne ideje so znaki, da je otrok ustvarjalen. Če njegovo radovednost spodbujajo tako starši kot učitelji, je otrok na dobri poti, da zraste iz malega radovedneža v velikega inovatorja ...