Stalen mandat ravnateljev

DA ALI NE

Stalen mandat ravnateljev

Ko pišem o pobudah za trajni mandat ravnateljev, sem nekako težko objektiven, ker imam tudi sam službo z reelekcijo. Prav tako težko sodijo tisti, ki nimajo te izkušnje in je sami ne doživljajo. Prav zaradi tega je razprava čustveno obarvana. Na eni strani ravnatelji čutijo reelekcijo kot enega izmed številnih dejavnikov, ki povečujejo zahtevnost in stres njihovega dela, kot dodaten pritisk v razpetosti med pedagoškimi nalogami in odgovornostmi pri upravljanju šol, pri čemer morajo slediti in upoštevati vse več predpisov. Upoštevati moramo še dejstvo, da se ob reelekcijah na mnogih šolah in vrtcih dogaja marsikaj, kar lahko vpliva na njihovo dejavnost ali medsebojne odnose. Na drugi strani zaposleni na šolah in tisti zunaj njih težko razumejo, zakaj bi bili prav ravnatelji izmed vseh direktorjev javnih zavodov izvzeti iz določil o omejenem mandatu.

Tudi sicer strokovna razprava zagovornikom ene ali druge rešitve ne more odločilno pomagati, saj ne more dokazati argumentov za ali proti. To potrjuje tudi pregled po državah, ki pokaže, da v praksi ni rešitev, ki bi prevladovale in pomagale pri odločanju; na koncu gre vedno za politično odločitev.

Seveda vse le ni tako subjektivno. Razpravo vidim v sklopu vse večje pozornosti, ki jo na podlagi raziskav o pomenu vodenja pri kakovosti šol namenjajo ravnateljevanju tudi države OECD in Evropske skupnosti. Res so ravnateljevi vplivi na dosežke učencev predvsem posredni, a so pomembno prisotni pri večini drugih dejavnikov. Zato države iščejo načine za zboljšanje vodenja šol z načrtno izbiro kandidatov za ravnatelje, s profesionalnim usposabljanjem in povečevanjem avtonomije ter opolnomočenosti, a tudi odgovornosti.

V tej luči razpravljajo tudi o mandatu. V vse več državah, kjer imajo trajno imenovanje, se nagibajo k omejenemu mandatu. Z njim želijo periodično ponovno oceniti delo ravnateljev, jim s potrditvijo novega mandata dati priznanje, krati pa nekako pritiskati, da neprestano razvijajo svoje spretnosti in zboljšujejo prakso. In seveda hkrati zamenjati ne tako uspešne, saj je vloga prepomembna, da bi ne bila izpostavljena zamenjavi.

S temi iskanji so povezana tudi načrtovanja priložnosti ravnateljem za kariero zunaj šole. Zdaj so v večini držav priložnosti, da bi ravnatelji stopili novim izzivom naproti, redke in težavne. Takšne priložnosti lahko predstavljajo dela v upravah različnih ravni na področju izobraževanja, vodenje združenj šol, vpeljevanje ravnateljev začetnikov. Te možnosti bi lahko zmanjšale pritiske, ki jih imajo ravnatelji.

Ob samem mandatu so torej enako pomembne razprave in iskanje najboljših načinov izbire med kandidati. Pri opredeljevanju imenovanja pa se večina držav vse bolj nagiba k odločilni vlogi upravljavskih teles na šolah. Ti sveti izbiro najlaže povežejo s potrebo šole in tako zagotavljajo trajnostno vodenje. Hkrati je vse bolj jasno, da morajo sveti z izbiro ravnatelja in sprejemanjem temeljnih dokumentov šole prevzemati svoj del odgovornosti za uspešnost šole. Pri tem jim prav omejen mandat in vpliv na ponovno imenovanje ob reelekciji daje večjo moč in odgovornost. Pri morebitnem zgledovanju o vlogi svetov moramo upoštevati njihovo različno sestavo, le redko imajo namreč po več kot enega predstavnika zaposlenih. Kaže namreč, da odločilen vpliv učiteljev na imenovanje povzroča precej stranskih učinkov, povezanih z nejasno odgovornostjo in z vplivom na stil vodenja.

Omejen ali trajen mandat vpliva tudi na avtonomijo in opolnomočenje za vodenje šol. Pri tem pa je težko reči, katera rešitev ju povečuje, razen tega so pri tem bolj vplivni drugi dejavniki.

Menim, da ima reelekcija tudi dobre strani ...