S srcem in znanjem med knjigami

Šolska knjižnica

Zadnjih nekaj mesecev se veliko piše o raznih ugotovitvah v zvezi s pismenostjo in testiranji tudi naših otrok (osnovnošolcev). Ugotovitve niti niso tako slabe, kljub temu, da jih politika prefinjeno uporablja pri navajanju dejstev, ki ji trenutno koristijo. V teh besedilih je zaznati trende, da bo doseženi standard delovanja šolskih knjižnic v osnovni šoli, ki je bil načrtno organiziran, vzdrževan in podprt od ministrstva in zavoda za šolstvo, zaradi ekonomskih interesov porušen. V osnovnih šolah se namreč zaradi vsesplošnega varčevanja dogaja, da prevzamejo delo knjižničarja (ali pa so na to mesto razporejeni) ljudje, ki nimajo znanja in ne izkušenj iz knjižničarstva; tam so pač zato, da nekdo sposoja knjige. Pogosto so to tudi delavci, ki si tega dela morda ne želijo ali pa do branja in dela s knjigami nimajo posebnega odnosa, ga ne čutijo kot svoje prvo poslanstvo. A v šolah, kjer knjižnice skrbijo za bibliopedagoško delo, ki tudi za knjižničarje postaja vse zahtevnejše tudi zaradi vseh medijev, ki jih zadnje čase učenci vse bolj častijo in se jim – sodobnim kradljivcem časa (internet, facebook, računalniške igre ...) – predajajo, skrbimo tudi za branje leposlovja in podpiramo skupaj z učitelji gibanje Bralna značka. To poteka letos že petdeseto sezono in vso priznanje zdajšnjemu predsedniku Igorju Saksidi in vsem njegovim predhodnikom od Slavka Pregla, Toneta Partljiča pa vse do začetnika gibanja Leopolda Suhodolčana in vsem mentorjem po šolah, da to gibanje še živi.

Sodobnim medijem vse bolj uspeva zasvajati mladino in v prihodnje bodo z njimi še bolj manipulirali, saj mladi ne bodo znali več kritično presojati, kaj je prav in kaj ne, kaj je res in kaj ne. Šolske knjižničarke se neumorno izobražujemo, spoznavamo nove medije in nove načine pridobivanja informacij. Kdo bo to počel, če ne bo na tem delovnem mestu knjižničark z znanjem, izkušnjami in voljo do spoznavanja vseh tehničnih novosti, predvsem pa ljubiteljic literature?

Z literaturo v svobodo

Vse to tavanje v internetnih in drugih tehnoloških novotarijah učencev opažam tudi pri svojem delu z mladimi in odraslimi bralci v šolski knjižnici (knjižničarka sem že več kot 30 let, šolska knjižničarka zadnjih 14), ko se trudim osnovnošolski mladini privzgajati pozitiven odnos do literature, še posebej leposlovne, saj nam ta ponuja svobodo. Svobodo v našem doživljanju nam omogoča literatura s prebiranjem tiskane besede. Izobražuje nas in bogati čisto po svoje zunaj stvarnega časa in prostora, ki nam ga, nasprotno, vsiljuje potrošništvo – s končnim ciljem: večji kapital in zaslužek tajkunov, ki so se pojavili množično in povsod.

Že davno so rekli, da je denar sveta vladar! To še bolj drži v današnjem času. A le peščica nas je zanesenjakov, ki ne mislimo samo na materialne koristi, pač pa se še trudimo otrokom odstirati svet pravljic, zgodb, čar domišljijskega sveta, ki poraja tudi ustvarjalnost. Beremo zgodbe, romane, poezijo, skratka literaturo, ob kateri zgubimo občutek za čas in smo sami s sabo, ko lahko z besedilom, ki ga beremo, ubežimo sodobnim kradljivcem časa in pozornosti. Prepustimo se besedilu in uživamo v njegovih razsežnostih, postajamo bogatejši, bolj človeški.

Klavrno in brezosebno

Pred leti sem imela priložnost obiskati veliko osnovno šolo v Španiji. Kljub velikosti je imela le klavrno šolsko knjižnico, brez polic, ki bi bile prosto dostopne, brez knjižničarja in brez računalnika. O, kako sem bila takrat ponosna na našo šolsko knjižnico, ki je po videzu in iztrošeni opremi pravzaprav povprečna. A bogata z literaturo zaradi našega ravnatelja, ki je bil sam velik knjigoljub in je zato omogočal nakup knjig, da so naše police že prepolne knjig. Tradicija posluha za knjižnico se nadaljuje, a bojim se, da nam bo tržnost in vsesplošno krčenje sredstev v šolstvu naredilo nepopravljivo škodo.

V Sloveniji smo zadnjih 15 let v šolskih knjižnicah dosegli zavidljiv standard z izobraženimi knjižničarkami (večinoma načitane mravljice), ki smo knjižnice uredile in se trudimo knjižnico in vse njene možnosti uporabe približati mladim. Mnogi mladostniki po odhodu iz osnovne šole v knjižnico zlepa ne bodo več vstopili. In zdaj si nekateri zamišljajo, da bi šolske knjižnice in delovna mesta šolskih knjižničark kar ukinili?! Pojavljajo se tudi težnje (v duhu vsesplošnega varčevanja), da lahko v knjižnici dela kdor koli. Izposoje knjig in obvladovanje računalniškega programa se je moč res naučiti kar hitro. A delo šolskega knjižničarja ni le izposoja knjig! Šolske knjižničarke moramo vse prevečkrat knjižnice in dostop do vseh mogočih informacij zapreti in dežurati, čuvati učence, ko čakajo na razne dejavnosti, nadomeščati odsotne učitelje, ker ministrstvo krči število zaposlitev v šolstvu. Družba, ki varčuje pri mladih, ima slabo prognozo.

Spet bom zapisala nekaj, kar je bilo izrečeno in napisano že davno, in sicer da so mladi naša prihodnost. Zato ni vseeno, kako, koliko in kdo, če sploh kdo, jim bo sistematično in načrtno približeval literaturo, izbrane zgodbe, jih vodil h kritični rabi sodobnih medijev in jim pomagal se znajti v eksploziji medijev in vseh mogočih resnic. Kako jih bodo sprejemali, če ne bodo brali? Mladino je treba gnesti, ko je za to čas in jim ponuditi najboljše. Veliko tega je v literaturi. Ta otroke neprisiljeno vzgaja, v njih zbuja občutek za lepo, jih spodbuja k lastnemu kritičnemu razmišljanju in razvoju lastnega jaza, ki se bo znal upreti pastem sodobnega potrošništva. Samo tak način vzgoje in izobraževanja v šoli, seveda s podporo šolske knjižnice, to omogoča.

Ni mi vseeno

Nam je res vseeno? Meni ni. Zgroženo zavračam take poskuse varčevanja pri mladih, ki bodo ustvarjali naš jutri. Kdo bo namesto izobraženega strokovnjaka (knjižničarke) vodil učence med knjižnimi policami? Kdo jih bo navajal na pravilno uporabo primarnih (tiskanih) virov in jih učil upoštevati avtorske pravice ustvarjalcev (literarnih, glasbenih ...)? Kdo jih bo sistematično vodil skozi poplavo kiča? Kdo jih bo ob vodenju in učenju učnih strategij ob pripravi referatov in učenju osnov znanstvenega dela opozoril na pasti in jih učil kritično uporabljati svetovni splet? In ne nazadnje, kdo bo z mladimi vzpostavljal pristen očesni in človeški stik ob pripovedovanju zgodb, ob katerih se mladim še posebej razdajamo? Nikoli mi ni bilo žal časa za prebiranje in učenje zgodb na pamet in za pripravo na ta srečanja v knjižnici – pa če mi to ministrstvo prizna ali ne! Če nas bo takih Partljičev, Preglov, Suhodolčanov in vseh knjigoljubov med učitelji še kaj, nas ne bo pobralo. Bralci in knjižničarji, še bolj zavzeto pripovedujmo zgodbe, ukvarjajmo se z vzgojo bralcev, da nas res ne bo pobralo in da se mladi ne bodo izgubili v blodnjakih sodobnih internetnih pasteh! Starši so se že malce izgubili, a večinoma zaradi drugih vzrokov.

SONJA ANTOLIČ, šolska knjižničarka
Osnovna šola Ludvika Pliberška Maribor