Natalija

O njej, o Piranu, predanosti in radosti

Bilo je pred leti, pozne pomladi, na deževen večer. Piran je bil drugačen, kot ga poznamo priložnostni obiskovalci, a domačinom tudi tak prav dobro poznan in ljub. Za potep ob obali ni bilo najprimernejše, pa sem zavila v tamkajšnje gledališče. Niti nisem vedela, kaj se dogaja, celo zamudila sem. Na odru so bili povečini mladi, peli in recitirali so v italijanščini. Komaj sem se dobro namestila, že me je prijazno ogovorila nasmejana gospa ognjenih las. Vse mi je razložila – kdo se predstavlja, zakaj in kako … Že tako dobro razpoložena sem se počutila še bolje. Bolj domače. Po predstavi me je povabila s seboj še na drugo prireditev, a se ji tisti večer nisem pridružila.

To je bilo najino prvo srečanje. Takrat še niti slutila nisem, da bom v tem ljubkem mestecu v naslednjih letih preživela veliko prostih in tudi delovnih dni. In, seveda, tako sem tudi njo srečevala domala zmeraj, ko sem bila tam. Prav rada me je oskrbela z informacijami o tem, kje je kakšna predstava, likovna razstava, pogovor, kdaj se bodo zbrali mladi glasbeniki z vseh vetrov, se urili v svoji igri in nato tudi nastopali, kdaj bo spet sejem starin, kdaj ribiški praznik ali solinarski, kdaj bodo umetniki klesali v kamen in ga oživljali, kdaj bo praznik oljk …

Natalijo Planinc pozna domala vsa Obala in res ga ni Pirančana, ki ne bi vedel zanjo. A na Primorsko jo je, Ribničanko po rodu, povedla služba, in sicer je bila dolga leta predana vzgojiteljica, kar dve desetletji pomočnica ravnateljice v piranskem vrtcu Mornarček. Svoje delo je izjemno rada opravljala, saj ji je omogočalo, da je svoje izvirne ideje prenašala že na najmlajše in skupaj z njimi ustvarjala. Bila je tako zelo srečna, da se je večkrat pohecala in pobarala ravnateljico, koliko ji mora plačati za to, da se lahko počuti tako zelo srečna pri svojem poklicnem delu.

Zamisli pa kar vrejo …

Ko se je upokojila, zamisli niso nehale vreti iz nje, prej nasprotno! Veliko jih uresniči v sklopu društva Anbot, ki si prizadeva ohranjati tradicijo in kulturno dediščino. Pred leti so restavrirali stare kose pohištva, ustvarjali mozaik sv. Jurija, zaščitnika Pirana, obudili spomin na poletja nekoč in kopalno modo, izdelali pa so tudi pravcati senčnik, kakršnih je bilo na portoroški plaži v prvi polovici prejšnjega stoletja videti veliko. Lani so v društvu zbirali stara oblačila in nastajali so novi kosi, takšni posebno zanimivi, kot denimo Natalijino krilo, segajoče skoraj do tal, ustvarjeno iz samih starih moških kravat. Dodala je še telovnik in izvirna garderoba je bila nared. Tako zelo se ji poda, da si jo nadene celo za posebne priložnosti, kot je bila, denimo, sinova poroka.

Minuli konec tedna sva spet klepetali. Ko sem v sončnem sobotnem jutru stopila na Tartinijev trg, sem najprej zagledala – le koga? Natalijo. Vsakogar, ki ga pozna, se ga razveseli in ga navdušeno pozdravi, tudi mene. Vsa žareča je pritekla in ponosno in zadovoljno kazala na stojnice, ki so dobivale končno podobo, predvsem pa je z rokami skušala zaobjeti mestece, ta dan še posebno praznično, in znova je poudarila, kako rada ga ima in kako srečna je, ko čuti, da ljudje radi prihajajo v ta obmorski raj. Ja, tokrat je Piran znova zaživel s solinarskim praznikom, že devetim zapovrstjo. Po navadi ga občina skupaj z drugimi soorganizatorji pripravi ob prazniku svetega Jurija, ki je zaščitnik Pirana, letos pa so praznovanje prestavili zaradi velikonočnih praznikov.

V bršljanov nakit odeto mesto

Natalija mi je takoj začela navdušeno pripovedovati, kako se s solinarskim praznikom domačini spominjajo starih časov, ko so na dan svetega Jurija Pirančani odhajali na deset kilometrov oddaljene soline. Zdaj se tja simbolično odpravi velika solinarska družina v značilni solinarski opravi, v Piranu in v Sečoveljskih solinah pa je mogoče spremljati različne solinarske običaje in na solinarski tržnici kupiti marsikaj, seveda največ dobrot, tudi slano čokolado. Seveda je tudi društvo Anbot imelo svojo stojnico. Okrašeno in na daleč opazno, kajpada. In mimoidoči so zadovoljno odnašali vrečice zeliščne soli – to je bilo namreč Anbotovo izvirno darilce, pozornost, ki je razveselila tudi mene. Članice društva so obiskovalcem predano prikazovale, kako nastajajo girlande, dolgi venci iz bršljanovih listov, ki so ob tem prazniku, kot nekoč, mestu v okras in ponos. Natalija se je zadovoljno ozirala navkreber po ulici, ki vodi do mestnega obzidja. Če tega ne vidiš, si težko predstavljaš, kakšen občutek te preplavi, ko zagledaš v bršljanov nakit odeto mesto.

Res, društvo Anbot se je spet izkazalo, prav tako Faros (Univerza za tretje življenjsko obdobje), in, seveda, najmlajši. Zadnji teden pred praznikom je Natalija veliko časa namenila prav njim in skupaj so ustvarjali v priložnostnih delavnicah. Tako so jo toplo sprejeli na piranskih osnovnih šolah Cirila Kosmača in Vincenzo e Diego de Castro ter v Luciji in Sečovljah. Prav to, da sodelujejo mladi in starejši, da se povezujejo in skupaj ustvarjajo, Natalijo še posebno navdihuje. Dan pred prireditvijo so pristopili tudi dijaki Gimnazije Piran in Gimnazije Antonio Sema, seveda še drugi (prostovoljni gasilci, prijatelji zakladov sv. Jurija …), da so s pomočjo visokih lestev in mladostne spretnosti in drznosti okrasili mesto. Sploh pa so se letos odrezali tudi študenti Turistice.

Ko se mladost preplete z modrostjo

Najlepše je opazovati, kako sodelujejo različne generacije, ko se mladost prepleta z modrostjo in starost z radovednostjo. Natalija je zmeraj znova prevzeta, ko ugotavlja, koliko lahko dajemo drug drugemu in koliko zmoremo skupaj. Neverjetno, koliko je vse lažje. In prav to jo navdihuje, da zmeraj znova išče poti do ljudi, med njimi; da nanje prenaša svoj neizmerni optimizem in voljo, svoje veselje, neopisljivo močno energijo, radostni smeh in neskončno idej.

Ni prav preprosto srečati Natalije, da bi ne bila v akciji, gibanju, v središču dogajanja. A vendarle se zgodi: ko jo je obiskala njena še ne dveletna vnukinja, sta se v miru in počasi sprehajali med stojnicami, Natalije skorajda ni bilo slišati. Deklica je čebljala, Natalija jo je poslušala, bili sta samo onidve, čeprav v piranskem vrvežu, na sončno soboto, tam sredi Tartinijevega trga. (Lučka Lešnik)