Kako vzgojiti cesarja

Premišljen načrt

Vidimo, kako močan vpliv je nanj pustila vzgoja pod strogim nadzorom ambiciozne matere nadvojvodinje Zofije in prav tako njeni nazori v zvezi z vodenjem države, ki so na prvo mesto postavljali državne zadeve.

Mati Franca Jožefa, nadvojvodinja Zofija, hči bavarskega kralja Maksimiljana Jožefa I., je bila samozavestna, odločna, izobražena in častihlepna. Vse njene sestre so se dobro poročile in postale kraljice posameznih držav v Evropi, zato si je to želela tudi zase. Poročila se je z drugim cesarjevim sinom, nadvojvodo Francem Karlom.

Srce in čustva v ozadju

V tistem času so bile poroke predvsem politični in ekonomski posli, nikakor ni šlo za stvar srca in čustev. Državni kancler Metternich je v zvezi s tem izjavil, da se poročamo zato, da bi dobili otroke, in ne, da bi potešili hrepenenja svojih src. Šlo je torej za nadaljevanje rodu, vladavine, osebne zadeve niso imele nobene vloge. Prestolonaslednik Ferdinand, brat Franca Karla, je bil hudo bolan. Zofija je tako videla priložnost in se poročila s Francem Karlom, čeprav ji je bil vse prej kot simpatičen.

Po šestih letih zakona se je rodil deček, po očetu so ga imenovali Franc. Ko je mati videla, da si je mali Franci pridobil simpatije na dvoru, je bila vedno bolj prepričana, da bo njen sin nekoč cesar. V to smer je potem usmerila vsa vzgojna prizadevanja.

Za vzgojiteljico je postavila baronico Luise Sturmfeder, ki ga je imela rada kot svojega otroka, toda pri vzgoji je bila stroga in nepopustljiva. Bila je prepričana, da se otrok ne sme razvajati, ker se pomehkužijo. Nepopustljiva je bila tudi pri telesnem utrjevanju svojega varovanca in je šla z njim na sprehod tudi v slabem vremenu, kar je povzročilo razburjanje na dvoru, a proti pričakovanju otrok ni zbolel. Zaradi svojih nazorov je prišla večkrat v spor z dvornim zdravnikom, a nadvojvodinja Zofija je podprla njo. Franci je kot otrok že pri desetih mesecih kazal navdušenje za vojsko, rad je gledal prizor menjave straže, mati mu je dala izdelati majhno uniformo. Pri enem letu je z očetom in dedom že vadil strumen korak, s tremi leti pa je že obvladal barve posameznih polkov. Zofija je na vsak način želela Francija priljubiti dvoru in tudi prebivalstvu. Z njim se je sprehajala po parku, dala je izdelati številne portrete, ga po kosilu nosila k cesarju (dedu) v delovno sobo, da sta se skupaj igrala, postal je cesarjev najljubši vnuk …

Vse pod nadzorom

Leta 1835 je umrl cesar Franc I., nasledil ga je njegov sin Ferdinand, Franci pa je bil star pet let. Kmalu je postalo jasno, da cesar ne bo imel potomcev. To je Zofijo še bolj usmerilo k odločitvi, da svojega sina vzgoji za cesarja. Vzgoja je bila stroga, posvetila se je svoji materinski vlogi, otroku je dajala občutek, da je nekaj posebnega, strogo je nadzirala, s kom se je družil. Pri štirih letih je prvič sedel za dvorno mizo, po božičnih praznikih leta 1834 pa se je začela vojaška vzgoja – pouk se je začel ob 7.30 zjutraj in končal ob sedmih zvečer. Z dopolnjenim šestim letom starosti se je moral preseliti iz otroške sobe v svoje stanovanje in prišel je »k moškim«. Posloviti se je moral od svoje vzgojiteljice, baronice Sturmfeder, kar je bilo boleče za oba, saj z njim ni smela imeti nobenega stika več. Nadvojvodi je bilo treba poiskati novega vzgojitelja, ki ga je določil kar državni kancler Metternich. Nadvojvodinja Zofija je svojo vlogo še naprej jemala zelo resno, udeleževala se je pouka, nadzirala učitelje, ga vodila na uradne prireditve, predvsem vojaške. Nadvojvoda pa je postal nad vojsko resnično navdušen, z veseljem je spremljal vojaške parade enot.

Dolžina pouka za devetletnega otroka je bila sedemintrideset ur na teden (v primerjavi z današnjimi …). Franc se je že od začetka izkazal kot odgovoren, poslušen, vesten učenec, ki se je učil, da gre predvsem za natančno izpolnjevanje obveznosti. Prostega časa je imel malo, preživljal ga je na sprehodih, družinskih obiskih, včasih v igri z drugimi otroki, ki mu jih je skrbno izbrala mati. Veliko časa je preživel z bratoma Maksom in Karlom Ludvikom. Igrali so se v grajskem parku, kjer so imeli prostor za igro, telovadbo in urjenje, imeli so tudi različne živali. Imeli so pouk plavanja, vendar je bil izmed vse treh otrok nad njim navdušen le Franc. Voda je namreč bila ledena. Kot igrača je zanimiva sestavljanka »Grbi velikih evropskih držav«, ki kaže na dvojno funkcijo. Poleg igre je potekala tudi vzgoja za odraslo obdobje, spoznavanje grbov, držav; podobno je bilo z vojaškimi igračami. Iz pisem matere Zofije je razbrati močno različna karakterja Franca in brata Maksa (poznejši cesar Mehike). Slednji je imel brezskrbno otroštvo in tudi povsem drugačne interese od starejšega brata, že takrat je kazal pustolovsko žilico.

Veliko zatrtega

Bistveni del vzgoje pri Habsburžanih od 17. stoletja je bilo nastopanje otrok v gledaliških predstavah v družinskem krogu. Tudi tukaj ni šlo samo za igro in zabavo, ampak za veliko širše namene. Otroci so s pomočjo predstav vadili prepričljivo nastopanje, znebili so se plašnosti za nastop pred ljudmi, urili so spomin. Franc si je besedilo zelo hitro zapomnil, vedno ga je znal na pamet. V otroških pismih, ki jih je pisal bratu, pa se kaže njegov čisto drug značaj. Bil je poln domišljije, humorja, nagajiv, pisma je opremil s karikaturami, tudi njegove risbe so bile ustvarjalne. Vsega tega pa pozneje pri njem več ne zasledimo, s strogim urnikom šolanja in urjenja je bilo zatrto. Kot dvanajstletnik je imel že petdeset ur pouka na teden. Učil se je jezike: poleg nemščine še francoščino, madžarščino, češčino in latinščino. Drugi predmeti so bili: zgodovina, zemljepis, fizika, kemija, matematika in predvsem tudi verska vzgoja. Temu so se pridružili še ples, jahanje in urjenje. Da bi se privadil družabnemu življenju, se je udeleževal otroških plesov. Na strogo določen urnik se je odzvalo njegovo telo: dalj časa ga je bolel želodec in vsak dan zjutraj pred začetkom pouka je bruhal, vendar temu niso namenjali preveč pozornosti. Z današnjega vidika bi temu rekli psihosomatske težave. Nadvojvoda je moral premagati strah pred velikimi konji, da bi se lahko izuril v dobrega jezdeca. To mu je tudi uspelo, čeprav je bil njegov učitelj v dvomu. Tudi tokrat je zmagala neupogljiva volja, trdnost do sebe in izpolnjevanje obveznosti kot najvišje načelo. Te osebne značilnosti so bile že v rani mladosti zelo trdne, spremljale so ga vse življenje. Ko je bil star trinajst let, je dobil visok vojaški čin (polkovnik dragonskega polka), s štirinajstimi leti pa je že dobil najvišje odlikovanje (zlato kopreno).

Temelji iz rane mladosti

Okoliščine so doprinesle k temu, da se je uresničilo predvidevanje nadvojvodinje Zofije, njen sin je z osemnajstimi leti postal cesar. Njena vloga pa se s tem ni končala. Dokler je živela, je imela velik vpliv nanj in na njegove politične odločitve. V veliki meri pa je oblikovala tudi njegovo zasebno življenje. Tukaj so bili spori s snaho Elizabeto, ko ji je vsiljevala svoje nazore o vzgoji otrok in protokolu; trajali so, dokler se ta ni umaknila – začela je potovati po Evropi in si ustvarila povsem svoj stil življenja, ki je bil povsem v nasprotju s togimi zahtevami dvora. Odtujila ga je družini, otrokom, ker je za vladarja na prvem mestu služenje državi.

V knjigi je še veliko zanimivosti, ki cesarja prikažejo v povsem drugi luči. Pri vzgoji lahko vidimo, kako je bila že od ranega otroštva načrtovana in usmerjena samo k enemu cilju – bila je dosledna, stroga, nepopustljiva. Sproščenega otroštva ni imel. Že takrat so se zavedali pedagoških načel in določena upoštevali, velik poudarek pa je bil na telesni vzdržljivosti in urjenju. Že v rani mladosti so se oblikovale osebnostne poteze, ki so bile značilne zanj kot vladarja.

ZLATKA JANŽEK, prof. ped.