Z učiteljem stoji in pade

Inkluzija

Sem ena izmed srednješolskih profesoric, ki se je v šolskem letu 2007/08 izobraževala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani v enoletnem Študijskem programu za izpopolnjevanje vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev za delo z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami. Želim opozoriti predvsem na nepravilen odnos šolskega ministrstva do učiteljev, ki smo se za to izobrazili, in posledično do inkluzije v Sloveniji nasploh. Ministrstvo za šolstvo in šport našega pridobljenega znanja namreč ne ceni. Nekaj pripomb imam tudi glede izpeljave prej omenjenega programa.

Zakon o inkluziji je bil v Sloveniji sprejet leta 2004. Velja za otroke in mladostnike, ki so slepi ali slabovidni, gluhi ali naglušni, imajo govorno jezikovne težave ali druge primanjkljaje na področjih učenja, so kronično bolni, imajo čustvene ali vedenjske motnje, motnje v duševnem razvoju, so na meji normalnih duševnih sposobnosti ali pa so gibalno ovirani. Smisel inkluzije je v tem, da lahko vsak učenec v svojem kraju obiskuje pouk skupaj z zdravimi vrstniki (razen tistih, za katere se starši odločijo za specializiran zavod ali za šolo za otroke s posebnimi potrebami, v kolikor menijo, da bo to za njihovega otroka bolje). Šola je sicer odgovorna za izpeljavo številnih prilagoditev pouka, a pri tem ne sme okrniti kakovosti izobraževanja zdravih vrstnikov. Otrok s posebnimi potrebami lahko večinoma bolje napreduje v oddelku običajne osnovne šole, zdravi sovrstniki pa se navadijo pomagati. Učiteljem, ki poučujejo učence s posebnimi potrebami, mora biti omogočeno dodatno strokovno usposabljanje za to izjemno zahtevno delo (gre sicer za dodatno obremenitev učiteljev, ki ni plačana), šoli pa dodaten denar.

Ali znanje ali podarjena ocena

Pozneje se bo tako šolajoči se učenec s posebnimi potrebami bolje znašel. Tako bomo vzgojili tudi nove rodove, ki bodo znali osebe s posebnimi potrebami bolje vpenjati v družbo in ta bo s tem postala bolj humana.

Vse to je zapisano v mnogih dokumentih, ki so strokovno teoretično dobro podprti. A uresničilo se bo le, če bo inkluzija pravilno izpeljana ...

... Da bi svojim dijakom s posebnimi potrebami lažje in pravilno pomagala, sem se torej vpisala v omenjeno izobraževanje. Program je resnično zelo kakovosten. Predavatelji so večinoma dobro usposobljeni, poznajo prednosti in pasti inkluzije v državah Evropske unije, kjer so se krajši ali daljši čas večinoma tudi strokovno spopolnjevali. Znanje so nam posredovali (večinoma) po najsodobnejših metodah, študij je potekal v prijetnem akademskem ozračju (od oktobra do junija vsak petek popoldne in vsako soboto dopoldne skupaj 235 ur). Pri vsakem predmetu smo opravljali še izpit ali pa izdelali seminarsko nalogo (ali pa oboje). Bistveni dosežek tega izobraževanja je, da se učiteljeva občutljivost za delo z učenci s posebnimi potrebami močno poveča. Udeležence nas je zmotilo le to, da so evalvacijo programa opravili le na koncu (ne pa tudi za vsakega predavatelja posebej), tako da ni prišlo do izraza, če kateri izmed predavateljev - po mnenju večine udeležencev naše skupine - za svoje delo vendarle ni bil primeren. Evalvacijo so opravili torej tako, da se je to dejstvo prikrilo. Še danes se sprašujem, čemu. Mi moramo svoje delo v šoli dobro opraviti, predavatelji na izobraževanju za učitelje naj ga tudi (državo takšno izobraževanje tudi veliko stane!).

Spodbuja se le začetnike, ne pa izkušenih

Tudi način izbora učiteljev, ki se v ta študij sploh lahko vpišejo, je napačen, saj na koncu vse temelji na višini povprečne ocene med študijem. Ta pa ni nič povezana s potrebami naših zdajšnjih delovnih mest (povprečna ocena, ki sem jo dosegla pri študiju pred mnogimi leti, je pomembnejša od interesa šole in ravnateljevega priporočila). Dovoljeno število letno vpisanih učiteljev je sploh prenizko (35 v lanskem šolskem letu). Zaposlena sem namreč na Srednji trgovski šoli v Ljubljani, kjer pretežno izpeljujemo program triletnega poklicnega izobraževanja za poklic prodajalec. Ta poklic je v naši državi zelo slabo plačan, delati pa je treba tudi ob sobotah in nedeljah. Posledica navedenih dejstev je, da se na našo šolo vpišejo učenci z zelo slabim učnim uspehom. Skoraj vsi naši dijaki imajo učne težave, dosti jih ima tudi vedenjske motnje. Od 809 vpisanih jih je v preteklem šolskem letu imelo kar 45 odločbo dijaka s posebnimi potrebami (januarja 2008). Pri tem je šlo za primanjkljaje na področjih učenja, za mladostnike z zelo nizkim inteligenčnim kvocientom, trije so imeli vedenjske motnje (teh je v resnici mnogo več, le da starši večinoma takšne odločbe nočejo podpisati, zato šolsko ministrstvo napiše na odločbo, da ima primanjkljaje na področjih učenja), nekaj pa je bilo kroničnih bolnikov. Tudi večina preostalih ima učne težave ali pa vedenjske motnje, čeprav nimajo odločb (150 dijakov je bilo na pedagoški pogodbi). Naši dijaki imajo večinoma zelo nizko motivacijo za učenje, zato učitelji nujno potrebujemo znanje z omenjenega študijskega programa, saj so potrebne številne prilagoditve. Le z več znanja bomo lahko svojim dijakom bolj učinkovito pomagali. Podobne razmere so tudi na drugih poklicnih šolah. Žal se v ta program lahko vpiše le zelo malo učiteljev na leto (v Sloveniji je zaposleno približno 40 tisoč učiteljev na srednjih in osnovnih šolah, le 30 se jih lahko letos vpiše v omenjeni študijski program - hitro lahko izračunamo, kdaj bodo slovenski učitelji večinsko usposobljeni za delo z učenci s posebnimi potrebami). Točkovan je le s točkami, ki so potrebne učiteljem za napredovanje v plačne razrede, ne pa s tistimi, ki pridejo v poštev za imenovanje v višji naziv. To dejstvo spodbuja k vpisu učitelje začetnike, ne pa tistih z dolgoletnimi izkušnjami, ki bi radi svoje znanje temeljito posodobili, saj nas ne nagrajuje (razen seveda z znanjem, ki je bogastvo samo po sebi). Če bi se učitelj odločil za nek drug seminar, ki traja 16 ur, bi dobil 1,5 točke za napredovanje v naziv, mi pa nismo dobili nič.

Le za dober vtis

Skratka, pričakovala sem, da bo omenjeno znanje (ki ni bilo pridobljeno lahko) tudi ustrezno ovrednoteno in da bo imel tisti učitelj, ki je ta program opravil, po zakonu prednost pri poučevanju v razredih, v katerih so učenci s posebnimi potrebami. Čeprav na številnih šolah odpuščajo učitelje (premalo učencev), še vedno drži, da učitelj, ki je žrtvoval veliko prostega časa, da bi zboljšal svoje znanje in lažje pomagal učencem s posebnimi potrebami, zase - v prej omenjenem smislu - ni dosegel nič.

Pedagoška fakulteta udeležencem obravnavanega seminarja ne prizna niti dokvalifikacije, kaj šele specializacijo. Ko smo vprašali, zakaj, smo prejeli odgovor, da je šolsko ministrstvo takšno izobraževanje pač naročilo.  Še to ...