Začne se že z rojstvom

Predšolska vzgoja

Predšolska vzgoja pri nas je zelo dobra - po mnenju nekaterih priznanih strokovnjakov celo najkakovostnejši del našega vzgojno-izobraževalnega sistema. A raziskovalke z Oddelka za psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Ljubica Marjanovič Umek, dr. Urška Fekonja Peklaj in dr. Anja Podlesek so nedavno opravile raziskavo, v kateri so preučevale, kako vrtec, nekateri dejavniki družinskega okolja (mamina in očetova izobrazba, spodbujanje govornega razvoja v družini) in otrokove intelektualne sposobnosti vplivajo na govorno kompetentnost šestletnikov, in sicer na govorno razumevanje in izražanje, na metajezikovno zavedanje in pripovedovanje zgodbe. Izsledki so zanimivi, morda celo presenetljivi. Kažejo vsaj to, da bi bilo dobro še kaj zboljšati.

Izkazalo se je, da so otroci, ki so obiskovali vrtec tri leta pred vstopom v šolo, pripovedovali zgodbe na razvojno najvišji ravni, sledili so jim otroci, ki vrtca niso obiskovali, in tem še otroci, ki so v vrtec hodili pet let. Kaj to pomeni?

Pripovedovanje zgodbe spada v pragmatično govorno področje. Ko smo ocenjevale, kako otrok samostojno pripoveduje sklenjeno celoto, se je - drugače kot na drugih govornih področjih - izkazalo, kar pravite. To, da so bili otroci, ki vrtca niso obiskovali, celo nekoliko uspešnejši od tistih, ki so bili v vrtcu pet let, nas je tako presenetilo, da smo podrobneje preučile druge spremenljivke, ki bi lahko pripomogle k njihovim dosežkom - predvsem njihove neverbalne intelektualne sposobnosti, ki so povezane z govorom, izobrazbo staršev in družinsko okolje. Ugotovile smo, da pomembno vplivajo na to, kako bo otrok pripovedoval zgodbo, a kljub temu ostaja odprto vprašanje o učinkih vrtca. Razloge za dobljene izsledke smo videle predvsem v tem, da vzgojiteljice in pomočnice morda ne spodbujajo najuspešneje pragmatičnih govornih zmožnosti v prvem starostnem obdobju. A te zmožnosti se po vseh novejših teorijah začno razvijati že ob rojstvu.

V naših vrtcih imamo v prvem starostnem obdobju lahko predvsem dve težavi. Kot kaže, so to implicitne teorije vzgojiteljic o govornih sposobnostih eno-, dve- in morda tudi triletnih otrok. Zgleda, da verjamejo, da so malčki pragmatično še precej nezmožni in da je pomembneje, da se z otroki veliko pogovarjajo in jim berejo po tretjem letu starosti, ko lahko tudi sami že marsikaj povedo, oblikujejo misli, pripovedujejo, kaj se jim je zgodilo. To se kaže tudi v njihovem delu z otroki. Ustvari se nekakšen krožni odnos: ker so malčkove pragmatične zmožnosti še šibke, se vzgojiteljice in pomočnice manj odzivajo na njihovo pripovedovanje; a to ni ravno ustrezen model za njihov govorni razvoj. Premalo jih spodbujajo zlasti pri nenačrtovanih dejavnostih. A prav te v prvem starostnem obdobju prevladujejo.

Na implicitne teorije opozarjam, ker so tudi druge naše raziskave pokazale, da se procesna kakovost - torej to, kako vzgojiteljica in pomočnica delata z otroki - med oddelki zelo razlikuje. Posplošim lahko, da je delo v večini oddelkov povprečno kakovostno, morda celo nadpovprečno. A težava je, da v premalo oddelkih dosegajo najvišje ravni kakovosti; še zlasti v oddelkih malčkov, in kar je zanimivo, še posebej na področjih, pomembnih za spodbujanje govora. Vzgojiteljice so v postopku samoevalvacije, denimo, menile, da ni tako zelo pomembno spodbujati govora eno- ali dvoletnika pri rutinskih dejavnostih, poimenovati stvari ... Kot pomembne so ocenjevale temeljne higienske in prehranske navade, vendar teh niso zadosti »izrabile« tudi za spodbujanje govora. V drugem starostnem obdobju je tega več in tudi strokovnim delavkam se zdi to pomembnejše. A še nekaj drugega se tedaj pojavi. Po tretjem letu vzgojiteljičino vlogo delno nadomesti vrstniška skupina. Otroci se takrat že pogosto pogovarjajo med seboj. Razlagajo si stvari tako, da drug drugega razumejo, in s tem vadijo pragmatično govorno sposobnost. Za mlajše otroke pa je izjemno pomembno sporazumevanje z odraslim, saj se jim ti bolj prilagajajo. Vse to lahko pripomore k temu, da so bili otroci, ki so hodili v vrtec od tretjega leta, uspešnejši na pragmatični govorni ravni.

Ta izsledek je zanimiv tudi zato, ker so imele mame otrok, ki niso obiskovali vrtca, statistično pomembno nižjo stopnjo izobrazbe kot mame otrok, ki so bili v vrtec zajeti tri leta, vse druge pa ne - torej mame otrok, ki so se najslabše odrezali in so obiskovali vrtec pet let.

Tega ne bi posebej poudarjala, saj so bili statistično pomembno boljši v pripovedovanju zgodbe le otroci, ki so bili tri leta v vrtcu; med drugima dvema skupinama pa je bila razlika majhna in nepomembna. Torej učinka vrtca na otroke, ki so bili v vrtcu tri leta, ne bi neposredno povezovala z višjo izobrazbo njihovih mam, saj tudi sicer vse raziskave, tudi ta, kažejo, da izobrazba staršev in kakovost družinskega okolja pomembno vplivata na razvoj govora. A res je, da ne vemo, kje so bili otroci, ki niso obiskovali vrtca. Morda so bili pri varuški, morda izobrazba mam sploh ni vplivala ... Rezultati raziskav nam sicer kažejo, da je izobrazba staršev pomembna za otrokov govor in da vrtec pomembno učinkuje prav na razvoj otrok, katerih starši imajo nizko izobrazbo. Vsakič znova pridemo do spoznanja, da vrtci delujejo pozitivno, vendar na otroke učinkujejo različno. Prepričana sem, da bi lahko imeli dodano vrednost tudi v govornem razvoju otrok, katerih starši imajo visoko izobrazbo. Res je, da na govorni razvoj teh otrok ne vplivajo negativno, a tudi pozitivno ne. Vprašanje pa je, koliko gre za učinek vrstniških skupin in koliko za učinek vrtca kot celote, torej tudi strokovnega dela.

Kako torej zboljšati delo vrtcev? Bi kazalo znižati normative - glede na to, da se strokovne delavke v prvem obdobju čutijo obremenjene z rutinskimi dejavnostmi?

Mislim, da ne. Vzgojiteljica in pomočnica lahko delata dovolj kakovostno, če skupaj delata šest ur z 12 otroki v oddelkih malčkov; 14 otrok je po moje že preveč. Treba bo več pozornosti nameniti strokovnemu spopolnjevanju strokovnih delavk ter poskrbeti tudi za več podpornega gradiva, denimo strokovna besedila, priročnike. Le tako bodo vzgojiteljice postopno spreminjale svoje implicitne teorije o malčkih in jih razumele kot govorno kompetentne, ki govor razvijajo pri načrtovanih dejavnostih, ki pa niso prevladujoče, in tudi med celotnim življenjem v vrtcu. Pomembno je, da vzgojiteljice in pomočnice čim več časa porabijo tudi za sporazumevanje s posameznim otrokom, da vsakemu omogočijo, da čim več govori. Znati ga morajo voditi in ustrezno spraševati, mu dati dovolj časa za odgovarjanje, pripovedovanje ... Pragmatična govorna zmožnost se razvija le z rabo govora. Ogromno časa gre vnemar, če vzgojiteljica ne verjame, da je pomembno komentirati vse, kar dela sama ali drugi otroci, da je pomembno, da se z otroki pogovarja ... Več v ŠR!

MOJCA ZUPAN