Kljub opozorilom se nič ne zgodi

Prejeli smo

Sem univ. dipl. psiholog, imam 36 let delovne dobe. Direktor javnega zavoda Posvetovalnica za učence in starše sem od leta 1996. Od ustanovitve Vzgojne posvetovalnice leta 1977 sem bil ves čas vodja te posvetovalnice, ki se je pozneje preimenovala v Posvetovalnico za učence in starše, od leta 1996 pa je javni zavod. Podobno kot v svetovalnih centrih Maribor, Ljubljana in Koper delamo na področju šolstva - gre za individualno vzgojno svetovalno delo, predavanja za starše, učitelje, učence, identifikacijo nadarjenih, delo s prostovoljci, raziskovalno, mentorsko delo ipd. Ustanovitelj in glavni financer posvetovalnice je Mestna občina Novo mesto. Ob tem imamo sklenjene dodatne pogodbe o sofinanciranju še z osmimi drugimi bližnjimi občinami. Ves čas imamo vsi delavci v posvetovalnici (pet nas je) plače po sistemu, ki velja za osnovno šolo (zakon ZOFVI). Tudi napredovali smo v nazive in jaz sem svetovalec.

Zadnjih 12 let, odkar smo samostojni zavod, ne moremo napredovati v nazive (enako v ostalih svetovalnih centrih), ker nimamo urejenega statusa. Leta 1996 mi je tedanji minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber izdal odredbo o določitvi količnika za določitev osnovne plače za delovno mesto direktorja, in sicer količnik 5,50. Plača je bila primerljiva s plačami direktorjev drugih svetovalnih centrov po Sloveniji in s plačami direktorjev manjših javnih zavodov v Novem mestu ter približno 10 do18 odstotkov višja od plač mojih sodelavk, ki so imele enako izobrazbo in podobne nazive, torej mentorice in svetovalke. 1. 3. 2006 je začel veljati zakon o sistemu plač v javnem sektorju. S sklepom takratnega župana Mestne občine Novo mesto in na podlagi zakona o sistemu plač v javnem sektorju sem bil uvrščen v 37. plačni razred. 1. 3. 2007 sem dobil nov sklep o uvrstitvi v 39. plačni razred, ki ga imam še zdaj. Ne vem, zakaj sem bil uvrščen tako nizko že na začetku. Morda je vzrok neurejen status svetovalnih centrov v Sloveniji? Nisem bil po volji takratnemu županu in je podpisal uvrstitev, ne da bi me seznanil ali kako opozoril? Večina direktorjev manjših javnih zavodov v Novem mestu so ali v občinskem svetu ali na vodilnih strankarskih funkcijah in imajo morda (?) zato bistveno višje plačne razrede - takrat od 46. do 50. (glej Ur. l. št. 45 z dne 28. 4. 2006). Ne smem niti pomisliti, da se pišem na "-vič" in sem neprijetne izkušnje s tem v zvezi v preteklosti že doživel.

Soglasja ni in ni

Verjel sem ministru dr. Gregorju Virantu, ki je javno obljubljal, da se z novim plačnim zakonom plača ne bo nikomur znižala. A moja plača se je, in to krepko. Imel sem 10 do 15 odstotkov nižjo plačo od sodelavk, bistveno nižjo od plač direktorjev manjših javnih zavodov v Novem mestu in tudi precej nižjo od plač direktorjev svetovalnega centra v Mariboru, ki ima 46. plačni razred, in svetovalnega centra v Ljubljani z 51. plačnim razredom (koprski svetovalni center ni več samostojni javni zavod). Mariborski svetovalni center ima približno 15 zaposlenih, ljubljanski 25 do 30. Ali je mogoče in pošteno, da samo zaradi števila zaposlenih in posledično števila obravnavanih primerov prihaja do tako velike razlike v plači direktorja javnega zavoda? Drugih razlik med našimi zavodi praktično ni. Dve od mojih strokovnih sodelavk imata 40. plačni razred, mlajša s štirimi leti delovne dobe in tajnica pa imata nižjo plačo od mene. Že tri leta imam torej višjo plačo samo od tajnice in od nove strokovne sodelavke s štirimi leti delovne dobe. Večkrat sem že pisal pristojnim na Ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ) in Ministrstvo za javno upravo (MJU), dokazoval vse, o čemer pišem. Mestna občina Novo mesto, ustanoviteljica in financerka posvetovalnice, je z dopisom uradno zaprosila MŠŠ: »Želimo, da je direktor posvetovalnice razporejen v 44. plačni razred.« MŠŠ se strinja in pravi, da »gre za korekcijo napačne uvrstitve v plačni razred ob samem razvrščanju«, in dodaja: »Glede na priloženo utemeljitev na MŠŠ soglašamo, da se opravi nova uvrstitev od 1. 3. 2006.« Hočejo še soglasje MJU (sicer ne vem, zakaj), a od tam soglasja ni.

Zdaj prikrajšan še bolj

Še dobro, da me ob prvi uvrstitvi niso uvrstili v 33. plačni razred. S komer koli se o tem pogovarjam, pravi, da to ni res, da to ni mogoče, da naj dam zadevo v medije, varuhu človekovih pravic ali na sodišče ... V začetku decembra lani sem s priporočeno pošto pisal novima ministroma Irmi Pavlinič Krebs in dr. Igorju Lukšiču. Iz MJU so pisno sporočili, da so predlog evidentirali, v drugem odstavku pa je že večkrat slišana zgodba, »da se eno leto po celoviti implementaciji plačnega sistema v javnem sektorju pristopi k reviziji ...« Vemo, da je zakon nastajal šest let. Mogoče gospodje mislijo, da bi tudi jaz moral čakati šest let, da se mi popravi krivica, mogoče me prej pobere ali se upokojim, pa zadeve ne bo treba reševati.

Če povzamem: Od 1. 3. 2006 prejemam bistveno nižjo plačo za svoje delo, čeprav ga opravljam enako vestno, zavzeto in uspešno kot do tedaj ... Več v ŠR!