Halo, tukaj Jemen …

List iz dnevnika

Piše Tina Zorman, trenutno učiteljica v Sani, v Jemnu

Je živilska tehnologinja. Med študijem je veliko potovala in se ukvarjala z vodenjem skupin popotnikov po svetu. Še isti dan, ko je oddala svojo doktorsko disertacijo (iz biotehnologije, raziskovala pa je mikrobno genetiko), se je podala prvič proti Jemnu – najprej na raziskovanje, kmalu za tem pa je tam vodila že skupino Slovencev. V Jemen se je vse pogosteje vračala, večino leta 2005 je preživela kar tam, jeseni 2006 pa se je tja preselila zares. Tam si je ustvarila družino, ima hčerko Ranyo in sinka Jamala. Ukvarja se s turizmom, z možem Waleedom vodita turistično agencijo Eternal Yemen (http://www.eternal-yemen.com). V Slovenijo, seveda, vsi radi prihajajo. Vsaj enkrat na leto.

Pisemce, ki ga tokrat objavljamo, je Tina namenila naši odgovorni urednici Lučki (imata namreč nekaj skupnih spominov izpred let), seveda pa bo vesela, če ga boste z veseljem prebrali tudi vi.

Tu v Jemnu je trenutno precej divje, v bistvu že devet mesecev ne preveč dobro in upamo, da se tole sranje kmalu konča. Življenje je drago in gre samo še za – preživetje. Bencina imamo zelo malo, dizla in elektrike praktično nimamo (običajno uro do dve uri in pol na dan), računi zanjo pa ves čas prihajajo in so vedno višji. Odkar je revolucija, so cene v splošnem za 30 do 300 odstotkov višje, odvisno pač od stvari.

Na srečo smo mi, moja družina, še kar dobro. A tega ne bi mogli reči za prebivalce tretjine glavnega mesta Sane, kjer so boji kar naprej. Tudi ne za ljudi iz Abiyana, ki jih Američani bombardirajo, in sicer z namenom uničiti tisto organizacijo, ki je v tej deželi milijonkrat manj pomembna, kot se skuša predstaviti.

Zgleda, da bom postala tovarišica. No, učiteljica pravzaprav. Nekako so zvedeli zame na Sana'a International School (jemenska enota Quality Schools International – QSI), ki je najboljša šola v Jemnu. Res je hudo dobra. Ena glavnih tovarišic gre na operacijo in zdaj naj bi jo jaz za dva meseca nadomeščala. Sprejela sem izziv, kot se pač to dogaja v življenju. Pa je res izziv, saj naj bi učila kar pet predmetov, in sicer jih tukaj v Jemnu imenujejo Earth Science (v bistvu geografija z geologijo in nekaj biologije), Cultural Studies (zgodovina in povezave z religijo), Math, Language Art / Reading, Language Art / Writing. Neverjetno, kakšno znanje dobijo otroci tukaj … Nas v šoli nikdar niso učili, kako zares pisati spise. Zmeraj je bilo pač treba spis napisati, potem pa si zanj dobil oceno. Morda poleg kak pripis, denimo, da nima repa in glave ali pa da je začetek dober, potem pa zbledi ... Niso nas pa učili, kako se piše – mislim vsebinsko, slovnico so nas že učili. Vsaj jaz imam tak spomin na svoja šolska leta. Tukaj je drugače, vse to učijo vsa leta.

Te dni se torej na veliko pripravljam na svoje poučevanje. Ne le da je pet različnih predmetov; za povrh učim še otroke različnih starosti, ki bodo sedeli v istem razredu, ker je zdaj v tem norem stanju učencev tako zelo malo, da so jih združili. V zadnjih mesecih je namreč kar tri četrtine učencev, torej njihovih družin, zapustilo Jemen … Imela bom enajst-, dvanajst- in trinajstletnike. Ni mi jasno, kako bo to potekalo, saj je, denimo, matematična snov za vsakega druga. Language arts – writing imam enajstletnike eno stvar, za dvanajst- in trinajstletnike pa drugo. Ja, vsega različnega se kar nabere ... Ampak zdaj, ko se intenzivno pripravljam, mi vse postaja iz dneva v dan bolj všeč, tako da po svoje že komaj čakam začetka! Upam samo, da mulcem ne bom dolgočasna, kajti ta tovarišica, ki jo bom zamenjala, ima 28 let izkušenj v šolstvu, od tega 21 let na QSI!

Kar podrobno sem ti razložila, saj vem, da si tudi ti tesno povezana s šolstvom, sicer zdaj ne poučuješ, vem pa, da si zmeraj veliko delala z mladimi, jim bila mentorica (se spomniš, ko si pomagala na naših nepozabnih vodniških študijskih turah?) in da zelo predano in z veseljem ustvarjaš časopis. Povej, ste še zmeraj tako mikro ekipa in brez kakršnega koli denarja, torej izhajate le od naročnin? Upam, da se je kaj spremenilo, saj to je za tak časopis nepojmljivo, je lahko zgled daleč naokrog, daleč čez meje …

Skratka, glede na to, da je tujcev v Jemnu vedno manj, mednarodnih šol tukaj pa kar nekaj, mi bo morda ta izkušnja, ki se mi obeta, prinesla možnost, da pozneje učim še na kateri drugi šoli. Če trenutno škriplje v turizmu, bom pač v šolstvu nekaj časa. Je pa ena prednost – učitelje tukaj plačajo dobro! Sicer bom imela začetniško plačo, a vseeno je to v Jemnu zelo dobro. Evo, grem nazaj delat, ti še pišem, lepo bodi, ciao, Tina