Narobe šola
Odziv
Kristijan Musek Lešnik nas v prejšnjih Šolskih razgledih (št. 19) sprašuje, če nas kaj skrbi, v kakšno šolo hodijo naši otroci. Mene tudi nič ne briga, v kakšno šolo je hodil Shakespeare, me pa že dolgo skrbi naše šolstvo. Zadnje čase me prav zamika, da bi kdaj izstopila s tega »voza« našega šolstva. Rada grem v službo, rada imam otroke, rada učim, skratka uživam. Le moti me, da nič ne morem pomagati pri vsem tem na dno drsečem znanju, ki se kaže po vseh zadnjih raziskavah.
Meni so se že prve priprave na devetletko pred 15 leti zdele malo sporne. Vem, da sem že takrat na prvih srečanjih postavljala vprašanja, zakaj sploh devetletka. A čutila sem, da sem bila moteča. Sodelavci me poznajo in vedo, da se ne strinjam z vsem kar takoj. Na teh zunanjih srečanjih se mi je pa zdelo, da smo bili tisti, ki smo si sploh upali kaj vprašati, kot črne ovce.
Spraševala bom gotovo še – si vsaj olajšam dušo in taka srečanja včasih popestrim.
/…/
Ah, ti učbeniki in ocenjevanje
Drugo, kar me je začelo motiti, so bili učbeniki in delovni zvezki. Poplava teh iz več različnih založb. /…/
Upam si trditi, da je v naših učbenikih in delovnih zvezkih preveč »cvetk«, ki jih ne bi smelo biti.
Najbolj pa me moti ocenjevanje, zlasti opisno, ki še zdaleč ni dorečeno in dodelano. Marsikaj imajo otroci, ki so imeli to čast, da so bili opisno ocenjeni, zapisano v svojih spričevalih. Včasih me je sram, ko kje berem končno oceno, pa naj bo to od mojega učenca, ki sem mu jo v dobri veri, da delam prav, zapisala sama ali pa kdo drug.
/…/
Imam veliko željo, da šola postane šola, glede katere politika ne bi imela nobene besede. Naši strokovnjaki teoretiki pa naj nam pustijo, da vsaj malo pripomoremo tudi praktiki. Lahko se še bolj trudimo v razredu, a ne bo od tega nič, če ne bomo imeli potrditve od »zgoraj«.
Vem, da za zdaj otrokom ponudim več kot le učbenik in delovni zvezek, da smo učitelji še vedno iznajdljivi, ampak ne vem, če bomo še dolgo.
Ponižujoče za praktike
/…/
Veliko oblik izobraževanja sem se udeležila in upam, da se jih bom lahko še kaj. Letos je pač to ukinjeno zaradi recesije. A se ta hip s tem niti ne obremenjujem. Zahvaljujem se celo našemu vodstvu, ki nas podpira v tem, da ni bilo obvezno obiskovati niti študijskih srečanj. Tudi javno sem že podprla stanovsko kolegico, da so študijske skupine in delavnice ponižujoče za nas, ki vsak dan delamo v praksi. S tem, da jih nismo obiskali, smo pokazali, da res niso kakovostne in da bo treba denar prihraniti tudi tako, da se bo ohranilo kakovostno izobraževanje in spopolnjevanje.
/…/
