O motnjah avtističnega spektra

Iz Londona in Oxforda

Pet strokovnih delavcev Zavoda za usposabljanje Janeza Levca (ZUJL) in nekaj kolegov iz Centra za sluh in govor Maribor (CSG) smo imeli priložnost, da se udeležimo strokovne prakse – usposabljanja v Londonu in Oxfordu. Usposabljali smo se za delo z osebami z motnjo avtističnega spektra v različnih vzgojno-izobraževalnih programih. Naš koordinator in uradni organizator obiska v Veliki Britaniji je bil dr. John Lawson.

Tako smo imeli priložnost med drugim natančneje spoznati avtizem, Aspergerjev sindrom, njune skupne značilnosti in metode dela z otroki, ki imajo tovrstne motnje.

Kaj je avtizem?

Avtizem je prvi opisal avstrijski otroški psihiater Leo Kanner, ki je od leta 1943 delal v ZDA. Njegov članek

iz leta 1968 "Autistic disturbances of affective contact" (publikacija Nerv Child) je govoril o enajstih otrocih z avtizmom, ki jih je podrobno opazoval pet let. Pritegnil je veliko pozornost strokovnjakov. /…/

Kaj je Aspergerjev sindrom?

Aspergerjev sindrom je oblika avtizma, vseživljenjsko stanje, ki se kaže v tem, kako posameznik razume svet okoli sebe, predeluje informacije in vzpostavlja odnose z drugimi ljudmi.

Ljudje z Aspergerjevim sindromom imajo težave na treh glavnih področjih, in sicer s socialno komunikacijo in socialno interakcijo ter s prožnostjo mišljenja. Te težave na kratko imenujemo tudi triada primanjkljajev.

/…/

Katere so skupne značilnosti otrok z avtizmom?

Ti otroci imajo motnje v socialnem delovanju. Tako se k igri drugih otrok pridružijo le ob pomoči odraslega, enosmerno komunicirajo, ne igrajo se z drugimi otroki, neustrezno se smejijo in gibljejo ter ne vzpostavijo očesnega stika.

Pri nekaterih otrocih se govor ne razvije, pri drugih je navzoč, vendar ni v funkciji govora. Otrok svoje potrebe izraža tako, da vodi roko odraslega, veliko govori o posamezni temi, pojavijo se lahko eholalija (ponavljanje govora drugega) in motnje v nebesedni komunikaciji pri pogledu, izrazu obraza, kretnjah, očesnem stiku (tega ni).

Otroci s tovrstnimi motnjami vrtijo ali kotalijo predmete, zanimajo jih le izbrani predmeti, na katere se navadno navežejo (ključi, vrvice, vrteči se boben pralnega stroja, razna kolesca, žarki svetlobe). Zdi se, kot da se ne znajo igrati (pomanjkanje kreativne igre, t. i. paralelna igra).

/…/

Kako ravnati?

V sklopu usposabljanja smo obiskali štiri šole, na katerih pri delu z učenci z MAS najpogosteje uporabljajo tri metode, tehnike in postopke. Vse poznamo in uporabljamo tudi pri nas.

To so metode ABA (angl. Aplied Behavioral Analysis), PECS (angl. Picture Exchange Communication System) in TEACCH (angl. Treatment and Education of Autistic and Communication Handicapped Children), komunikacijo pa ves čas spodbujajo tudi s podpornimi tehnikami komunikacije.

/…/

Kaj se nam je zdelo vredno posnemati?

Prostor. Prostori so večinoma novi, veliki z izhodom na dvorišče; razredi so razdeljeni s premičnimi pregradnimi stenami na kotičke za vsak predmet posebej. Tudi ko delajo individualno, delajo v razredu. /…/

Didaktični pripomočki in oprema. Interaktivne table so v vsakem razredu. Imajo vizualna pomagala v obliki navodil, slikovnega materiala (urniki, tabele, vsako opravljeno dejavnost učenec sam zabeleži na svojem urniku). Učenec se nauči sam uporabljati pomagala. Zvezek za izmenjavo informacij o učencu med šolo in domom je gotovo dobrodošel, prav tako slušalke za blažitev hrupa.

Strokovni delavci. Z otrokom dela v enem dnevu veliko različnih oseb, poleg učitelja še asistenti, jezikovni terapevti, vedenjsko-kognitivni terapevti, surdopedagogi, delovno-okupacijski terapevti, včasih tudi starši.

Zanimivo je tudi, kako pridejo do naziva učitelj: po srednji šoli se mladi, ki jih zanima to področje, prijavijo in začno delati kot asistenti v razredu. Tako lahko delajo do dve leti, šola nameni precej denarja za njihovo izobraževanje in plače. Po dveh letih se lahko vpišejo na univerzo, pri tem pa jim delno pomaga plačati študij šola, na kateri so bili prej asistenti in na katero se po končanem študiju vrnejo kot učitelji. Študij tako končajo hitreje, saj točno vedo, kaj se učijo, ker so v praksi že vse to videli.

/…/

Poučevanje in učenje. Individualni načrti za vsakega so »živi«, dnevno beležijo napredek učenca. Opremljeni so s sliko otroka in na prvi strani imajo izvleček vsega, kar naj bi vsak odrasli (tudi hišnik, kuharica ali šolski šofer), ki prihaja v stik z otrokom, moral o njem vedeti. Urniki so individualizirani – praktično uporabo teh smo lahko videli v vseh obiskanih šolah. /…/

Kaj bi lahko storili?

/…/

Pomembnejši sta dve spoznanji, in sicer, da pri nas prepogosto veliko truda usmerjamo v učenje akademskega znanja, ob tem pa pozabljamo na splošno funkcioniranje – adaptivno vedenje, ki se kaže kot otrokova samostojnost v vsakdanjem življenju. Drugo spoznanje, ki se močno navezuje na prvo, pa je povezano z vprašanjem, kam po dokončanem šolanju. To vprašanje še posebno obremenjuje starše otrok z MAS in se pojavlja tako staršem v Angliji kot pri nas. Oboji poznamo in izpeljujemo načrt prehoda za učence z MAS, vendar pa velika večina odraslih oseb ostaja nezaposljivih. /…/

TOMAŽ KLEPEC, prof. defektologije

VANDA KOČAR JUNKAR, prof. defektologije