Ni več poti nazaj

Zdajšnje podnebne spremembe gotovo niso več običajne. Vse pogostejši so namreč skrajni vremenski dogodki, spremembe pa nenavadne. Nekoč so jih povzročali predvsem naravni dejavniki. A v zadnjih 50 letih lahko večji del ogrevanja pripišemo človekovi dejavnosti. Nedavno poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe poudarja, da teh ni mogoče več ustaviti in da imamo zelo malo časa, da se ognemo neobvladljivemu segrevanju ozračja. In kako lahko k temu pripomore šolski sistem? O tem smo se pogovorili s priznano strokovnjakinjo dr. Lučko Kajfež Bogataj.

Po besedah strokovnjakinje si mora šolstvo, tako kot vsi drugi sistemi, prizadevati za dvoje, in sicer odpravljati vzroke za spremembe in se čim učinkovitejše prilagajati neogibnim spremembam. Tovrstne vsebine bi bilo tako treba v večjem obsegu umestiti v kurikulume, še posebno v naravoslovne predmete, a tudi v tiste, ki zajemajo etiko ravnanja, denimo v državljansko vzgojo in etiko. Toda tudi pri pouku tujega jezika bi lahko obdelovali besedila o tej temi. Začeti je najbolje že v vrtcih. A ne le z vsebinami. Najbolj namreč vzgajamo z zgledom.

In kako lahko vzgojno-izobraževalne ustanove pripomorejo odpravljati vzroke za podnebne spremembe? Tako, da so energetsko učinkovite. Pri tem so pomembni tip stavbe, izolacija, zračenje, stroški kurjave ... Vse luči in aparate (računalnik, tiskalnik, projektor ...) ugašajmo, da ne bodo čakali v stanju pripravljenosti. In to naj otroci vidijo! Seznaniti jih je dobro tudi s termostatom in njegovim namenom. Ozaveščenost o okoljski problematiki odraža celo priprava hrane. Plastenk z vodo in pločevink v šolah sploh ne bi smelo biti, pripravljati bi morali tudi čim manj zmrznjene hrane in čim več domače ter sveže, ki je ni treba pripeljati od daleč. Tako bomo varčevali z energijo. Ob tem ustanove vsaj dvakrat na teden ne bi smele pripravljati mesa in otrokom ter mladim tudi povedati, zakaj ne. S pridelavo mesa namreč ustvarjamo velike toplogredne izpuste (metan), za hlajenje in pakiranje porabimo veliko energije, za nameček pa ga še dlje kuhamo. Pravzaprav za vso predelano in pakirano hrano porabimo ogromno energije. Zato ustanove ne bi smele postreči, denimo, z maslom in marmelado v majhni embalaži. Nikakor pa ne smemo pozabiti tudi varčevati z vodo. A otroke moramo obvestiti, kako uspešni smo bili, ko smo se odločili varčevati z energijo in vodo. Prikazati jim je treba tudi čim več obnovljivih virov energije. Šola bi lahko imela, denimo, majhno sončno elektrarno, ki bi jo predstavili šolarjem. Vrtci in šole bi torej morali izkazovati skrb za okolje in ozaveščati še starše. Sogovornica opozarja, da morajo biti tudi vzgojitelji in učitelji zgled otrokom - in to ne samo, ko so z njimi.

In kako bi se morali prilagoditi že nastalim podnebnim spremembam? Otroke je nujno poučiti o naravnih nesrečah - kako se umaknemo na varno, kako ravnamo ob poplavi, toči, gozdnem požaru, vročinskem valu, suši in novih boleznih (tigrasti komarji, denimo, so tudi že pri nas). Vedeti je treba, kako ravnati drugače in ostati zdrav ...