»Ali vas tako učijo v šoli?«

Čigav zgled

Dan dejavnosti – učiteljeva »nočna mora«

Ura je pol devetih zjutraj. Avtobusno postajališče za smer proti središču mesta je polno potnikov, ki nestrpno pogledujejo v smer prihoda želenega avtobusa, ker že neskončno dolgo čakajo na prevoz do šole, službe, trga. Ko je nestrpnost na višku in ura tik pred zdajci, se od nekod prikaže še učiteljica v spremstvu dvajsetih in nekaj otrok. Na sebi začuti ogorčene poglede, ki zelo zgovorno vprašujejo: »Pa prav zdaj si jih morala pripeljati?«

Zaveda se, da bo svojo nejevoljo izkazal tudi voznik že tako prenatrpanega avtobusa, vendar je prepričana v svoje poslanstvo in posveti se otrokom. Navsezadnje je mestni prevoz do muzeja najcenejša možnost. Tudi zaradi grozečih pogledov od vsepovsod se začuti poklicano, da z otroki še enkrat spregovori o pravilih obnašanja v sredstvih javnega prevoza. Otroci ji zvesto prikimavajo, jo dopolnjujejo in sploh dajejo vtis, da o tej temi vedo vse, kar je vredno in treba vedeti.

Pripelje avtobus in že pri vstopu vanj se prej obnovljena teorija in trenutna praksa spreta. Otroci se prerivajo, kričijo, hodijo drug po drugem, dirjajo od enega sedeža do drugega, pritiskajo na stop gumbe, tolčejo po šipah, se obkladajo z neprimernimi izrazi – na splošno dajejo vtis, kot da so prvič na avtobusu, ki je najvznemirljivejši kraj na širnem svetu, namenjen njim in samo njim.

In ker seveda zasedejo vse proste sedeže, se prej ko slej kdo oglasi: »Kaj vas tako učijo v šoli?«

Je vrlino mogoče poučevati?

Posredovanje znanja o krepostih, gledano z vidika vzgoje, je sizifovski posel brez upanja na uspeh, saj (kot je vedel in učil že Aristotel) golo poznavanje kreposti in govorjenje o njih še ni nikogar naredilo krepostnega. To so dokazali tudi naši otroci, ki so vsi v en glas zatrjevali, da na avtobusu odstopimo prostor starejšim, a storili tega niso. Je torej vprašanje sopotnika upravičeno? Jih v šoli res ničesar ne naučimo?

V naši ustavi je zapisano, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke v skladu s svojimi religioznimi, moralnimi in filozofskimi prepričanji. Javne šole morajo biti dostopne vsem, ne smejo pa izvajati indoktrinacije in tako preprečevati staršem opravljati njihove vzgojne vloge.

Država mora pri izvrševanju katere koli funkcije, ki jo prevzema v odnosu do vzgoje in poučevanja, spoštovati pravico staršev, da zagotovijo takšno vzgojo in poučevanje, ki je v skladu z njihovimi religioznimi in filozofskimi prepričanji. Ni pa dolžna zagotavljati vzgoje, kakršno si starši želijo, v javnih šolah. Ker je naša šola javna, laična šola, se postavlja vprašanje: ali imam kot učiteljica pravico vzgajati učence v skladu z mojimi (kajti s tujimi jih sploh ne bi mogla) religioznimi, moralnimi in filozofskimi prepričanji, ki se morebiti bistveno razlikujejo od starševskih? Mislim, da ne, saj bi s tem kršila pravico in dolžnost staršev.

Torej bi na sopotnikovo vprašanje preprosto lahko odgovorili: »Spoštovani, vzgoja otrok je izključno privilegij staršev – torej jih starši niso ničesar naučili.« In bi si hitro oprali roke.

Vendar tako preprosto to vseeno ni.

Ne smemo namreč pozabiti, da je vzgoja lahko tudi nenameravani stranski produkt posredovanja znanja, ker je to povezano z »nadzorovanjem in kaznovanjem«. Šola je predvsem kraj izobraževanja, šele nato lahko postane kraj vzgoje. Temeljno razmerje, ki vlada v njej, ni vzgojno razmerje med učiteljem in učencem, temveč je razmerje do vednosti, ki je – denimo po Herbartu – edini način vzgoje, ki ga šola more ponuditi otroku. Herbartova koncepcija vzgojnega pouka poudarja prav vzgojo skozi izobraževanje, skozi posredovanje znanja pri posameznih predmetih. Poleg tega ne gre pozabiti analiz vzgoje kot »bistveno drugotnega stanja«, kot transfernega razmerja med učiteljem in učenci, vloge identifikacijskih mehanizmov in učitelja kot zgleda, ki so proizvajali vzgojne učinke tudi takrat, ko se od šole to ni pričakovalo.

Vzgoja, če želi doseči trajne učinke, mora doseči oblikovanje značaja dejansko prek pouka; ali če zapišemo še drugače – vzgojnih ciljev ni mogoče uresničevati ločeno od pouka.

/…/

JOŽICA FRIGELJ