List iz dnevnika

Pišem iz Glasgowa, kjer delam na Strathclyde univerzi. Tu smo za tri mesece vsa družina. Imamo se odlično, le vreme nas zelo najeda. Prejšnji teden smo imeli pomlad, zdaj je ponovno ortodoksna zima - to pomeni dež in močan veter, da zebe do kosti ...

Prvi obisk šole. Pozvonimo. Vrata se odprejo prek domofona. Vstopimo v majhen prostor s sprejemno pisarno, v kateri delajo administratorke šole. Od tod nas odpeljejo v skromno ravnateljevo pisarno. Bil je odsoten, zato nas je sprejela glavna učiteljica. Najprej formalnosti: kje stanujemo, telefonske številke, kako se izgovori ime otrok ... Bilo je prijetno in zgledalo je, kot da je samo po sebi umevno, da bosta otroka šla k njim v šolo, četudi le za tri mesece in četudi ne znata nič angleško. »Pa saj znata vidva in jima bosta lahko pomagala. Predstavljajta si, kako je otrokom, katerih starši ne razumejo nič,« nama je rekla. Ko smo povedali, koliko sta stara, je določila razred, v katerega bosta šla. Četrti. Če sta se pred tem stiskala k meni in jima je bilo nerodno, sta kar rasla od ponosa. En razred višje kot doma. Kako to? Super! Sledil je ogled šole. Osrednji prostor je telovadnica, ki se med obroki spremeni v jedilnico. Otroci kupijo kosilo, sadje pa jim je neprestano na voljo. Šola je na pol odprta, torej ni sten med vsemi učilnicami. Na sredi, med posameznimi deli prostora, ki so namenjeni razredom, je prostor, v katerem se lahko otroci razgibajo in igrajo, če želijo. Prostor je v razrede razdeljen s paneli, provizoričnimi stenami, povsod je polno različnih materialov. Šli smo v razred, v katerem bosta. Učiteljica je sedela na stolu, otroci okoli nje po tleh in so se pogovarjali. Glavna učiteljica me prosi, če za otroka prevajam. Najprej ju je predstavila, povedala, da prihajata iz Slovenije in da bosta njihova sošolca. Otroke je potem vprašala, kdo ni znal nič angleščine, ko je prišel v šolo. Dvignilo se je vsaj osem rok. Potem jih je vprašala, ali jih je bilo kaj strah, ko so šli prvič v šolo. Vsi so rekli, da zelo. »Potem razumete, da je tudi Nežo in Anžeta zelo strah,« jim je dejala. Vprašala jih je, od kod prihajajo: Angola, Somalija, Rusija, Italija, Grčija, Škotska, Anglija ... Glavna učiteljica se je poslovila in odšli smo v del šole, kjer poučuje učiteljica, ki ima le otroke, ki ne znajo angleško. Vsak dan bosta dopoldne z njo, kjer bodo delali angleščino in matematiko, popoldne pa bosta v svojem razredu, kjer bodo delali okolje in ostalo. V dopoldanskem razredu jih je približno deset, v popoldanskem blizu trideset. Učiteljico je zanimalo, kateri predmet imata najraje, kaj najraje delata v prostem času, ali v slovenski šoli pri slovenščini trenutno več berejo ali pišejo, kaj delajo pri matematiki ... Povedala je, da bo vsakemu dodelila enega sošolca, ki ju bo spremljal ves dan in pomagal, da se spoznata s šolo. Medtem sta se Neža in Anže igrala z lego kockami, si izbrala vsak po eno angleško knjigico za domov in se počutila že zelo domače. Po obisku šole smo šli v nakup uniform, naslednji dan pa od devetih do treh v šolo. Vem, da jima ne bo preprosto, pa vendar je prvi obisk šole vsaj malo zmanjšal njun strah pred tem, kaj bo naslednji dan.