Na obzorju kaj novega?

Cankarjevo tekmovanje

/…/ Letošnja osrednja tema tekmovanja je medgeneracijski dialog z naslovom tekmovanja Z besedami in med njimi. Drugošolci in tretješolci bodo v roke jemali Pika Dinozavra Leopolda Suhodolčana, četrtošolci in petošolci bodo brali in se pogovarjali ob Bevkovi knjigi Lukec in njegov škorec in še enem sodobnem pripovedovalnem besedilu o dogodivščinah po izbiri šole oz. mentorjev, šestošolci in sedmošolci se bodo zabavali ob Milčinskovih Butalcih ter še enem sodobnem humornem pripovedovalnem besedilu spet po izbiri šole oz. mentorjev. Osmošolcem in devetošolcem pa je komisija izbrala knjigi Ivana Cankarja Moje življenje ter Dese Muck Nebo v očeh lipicanca.

Tudi za mlajše bralce

V šolskem letu 2008/09 so dobili priložnost za udeležbo na Cankarjevem tekmovanju tudi mlajši bralci – drugošolci in tretješolci so prebirali Anico in grozoviteža avtorice Dese Muck, četrtošolci in petošolci pa Živalske novice Primoža Suhodolčana. V štirih letih prakse in dela z mlajšimi bralci se je izkazalo, da je lahko tekmovanje za mlajše bralce ne le izziv, temveč tudi razočaranje in ne omogoča spodbujanja k večji ustvarjalnosti ter bralnemu navdušenju. Učitelji so v pripravah prepuščeni lastni presoji ter izdelavam nalog, vajam – lastna presoja jih tudi vodi k ustvarjalnim namigom, kaj naj bi otrokom tekmovalcem ponudili. Navodila za usmerjanje otrok tekmovalcev so skopa in tudi premalo praktične narave. Učitelj se mora v teh pripravah znajti sam. Smiselno in zelo potrebno bi bilo skupno srečanje mentorjev s komisijo oz. s strokovnjaki, ki pripravljajo tekmovanje. Osebni stik velikokrat prežene dvome, dovoljuje raznolika vprašanja, osmišlja delo – pripravo, medtem ko le stik prek spleta s komisijo tega zagotovo ne zmore.

Nekatere šole so se prav zaradi tega neosebnega stika ter premalo dodelanih priprav raje odrekle udeležbi na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, saj vsako leto opažajo, da udeležba mlajših tekmovalcev ne gradi in ne spodbuja ter ne daje priznanja za nadarjenost v jeziku, temveč daje prav nasprotni občutek. /…/

Kaj pa starejši bralci?

Od starejših bralcev, tj. od 6. do 9. razreda osnovne šole, se seveda pričakuje višji nivo tekmovanja. Vendar se zgodi, da ga ne zmorejo. Učitelji slovenisti opažamo, da učenci množično posegajo in berejo lahkotnejšo literaturo, šund literatura je izjemno priljubljena. Klasično leposlovje jih ne le odvrača, temveč ga preprosto ne zmorejo. To je slabo in je tudi nov izziv za učitelja slovenščine, saj bi moral večino učencev prepeljati čez most, tako da bi lahko skoraj vsak po končani osnovni šoli bral in razumel klasično leposlovje. V tem trenutku je to utopija, saj v poplavi knjižnih izdaj in kaosa popolnoma nelektoriranih slikanic, romanov s slabimi prevodi, nekakovostnimi ilustracijami, ne le starši pač pa tudi učitelji izgubljamo pregled. Mestna knjižnica Ljubljana se je na to odzvala z zelo potrebno pobudo in vpeljala zlate hruške, ki naj bi nakazale bralcu vrednost knjige v širšem smislu.

Zato tudi komisija za izbor knjig za Cankarjevo priznanje opravlja pomembno poslanstvo, saj so njihovi predlogi za vse tudi znak, ki bi upravičil prelepo slovensko besedo, dobro zgodbo, izpiljen roman, črtico, estetsko literaturo … Pa žal vedno ni tako. Lanskoletni primer izbora je zašel v temen predor, ki ni prinesel svetlobe dneva, temveč le potrdil, da je tudi Cankarjevo tekmovanje na zelo trhlih tleh. /…/

Pogled v nebo – videno v očeh lipicanca

In kaj bodo letos brali naši tekmovalci? Je kakšna vsebinska sprememba v vseslovenskem tekmovanju? Nikakor. Spletna komunikacija se nadaljuje, komisija pa je izbrala dve knjigi: Moje življenje Ivana Cankarja ter Nebo v očeh lipicanca Dese Muck. /…/

Desa Muck je priljubljena pisateljica, vendar menim, da je povsem neupravičena trikratna izbira knjižnega gradiva Muckove za vseslovensko tekmovanje.

Vsebina njene knjige, s katero se bodo spoznavali naši učenci, je povezana z Lipico in lipicanci. Sama sem sicer ob napovedi knjige pričakovala bistveno globljo in tesnejšo povezavo s slovenskim konjskim fenomenom ter večjim ozaveščanjem pomena lipicanske kulture. /…/ Branje je lahkotno in konec zgodbe preveč predvidljiv. Zato zagotovo znižuje umetniško vrednost, kot tudi jezik, ki se ponekod zdi nelektoriran.

Seveda pa nam klasično delo Ivana Cankarja s 14 črticami, spominskimi refleksijami, nudi globlje doživljanje in razumevanje zunanjega in notranjega sveta. Vrhunsko umetniško delo omogoča lastno razmišljanje ob bogati in izbrani slovenski besedi, čudovitih jezikovnih sintagmah, izpiljenem stilu; omogoča iskanje globljih smislov ter simbolov. …

Tekmovanje – slovenski simbol

Zaenkrat lahko sklenemo, da bistvenih sprememb v poteku tekmovanja za Cankarjevo priznanje ni. Učiteljem slovenščine tekmovanje še vedno predstavlja simbol najvišjega, kar slovenski jezik lahko zmore in prenese. /…/ Gre za tekmovanje v našem, lepem slovenskem jeziku in če bomo pri tem vsaj trohico preveč brezbrižni, premalo ponosni in tudi v organizacijskem smislu premalo prostovoljni, bodo slovenske besede preplavile tujke, vulgarizmi, kletvice /…/

KARMEN BIZJAK MERZEL,

prof. slovenščine in italijanščine