Kot Indiana Jones in Ivana Orleanska

Najstništvo

/…/

Prehod iz otroštva v obdobje najstništva in zgodnje odraslosti zaznamuje optimalno delovanje telesa na vseh ravneh: mišično-skeletnem, imunskem, delovanju notranjih organov, spolni zrelosti. Možgani niso izvzeti, saj mišljenje postane bolj kompleksno. Kljub temu se zveča obolevnost in umrljivost zaradi prometnih nesreč, telesnega nasilja, zlorabe drog, zlasti alkohola, motenj hranjenja in tveganega spolnega vedenja. To povezujemo s težavami pri nadzoru vedenja in emocij, torej gre za posledico zorenja možganov.

Zakaj konflikti

Odrasli često mislimo, da prepoznamo začetek najstništva predvsem po številu konfliktov, ki se začnejo pojavljati v naših odnosih z otroki. Morda je dobro, če se pri teh ugotovitvah spomnimo, da konflikti vznikajo predvsem zato, ker odrasli bodisi nismo pripravljeni ali sposobni prepoznati in nagovoriti enkratne in neodvisne osebe, v kakršno se najstnik oblikuje. Odrasli smo v odnosu do najstnika postavljeni v novo vlogo. Visokoleteča podoba odraslega, ki “že-ve, kaj je najboljše zate”, pri najstniku ne deluje. Najstnik, ali če hočete njegovi možgani, namreč z zorenjem zahtevajo enakovrednega sogovornika – dejavnega “sparing” partnerja.

/…/

Anatomsko so najstnikovi možgani že enako veliki kot pri odraslem. /…/ A velikost ne pove kaj dosti o delovanju. /…/

Mielinizacija je proces odlaganja mielina v možganih. To je bela, maščobna ovojnica, okrog aksonov, ki jo odlagajo oligodendrociti, in daje videz beli možganovini. Deluje kot izolator in omogoča hitro, kakovostno in časovno usklajeno posredovanje impulzov – torej dobro komunikacijo med živčnimi celicami. Odlaganje mielina se začne ob koncu gestacije in se nato linearno nadaljuje v odraslost. /…/

/…/ Bolj kot spolna zrelost določajo kognitivne sposobnosti starost in izkušnje. Drži pa, da je zrelost možganskih struktur odvisna od starosti. Vpliva starosti in pridobljenih izkušenj ne moremo povsem razdvojiti. Sama razumem najstništvo kot priložnost, da dozorimo v odraslega. Zato potrebujemo zglede, zaupanje in spodbudno okolje.

Neodvisnost na pohodu

Z najstništvom se začenja obdobje neodvisnosti. To je za najstnika izrazito težko, saj se uči o sebi, drugih, svetu. Njegove izkušnje se šele nabirajo. Tudi njegovi možgani delujejo drugače: na McLean Hospital v Belmontu so s poskusi z fMRI ugotovili, da najstniki izraza na obrazu niso prepoznali enako kot odrasli. Strah, denimo, so dojeli kot zmedenost, šok ali jezo. Ob tem so uporabili bolj senčnične režnje in amigdalo, odrasli pa prefrontalo skorjo.

Najstniki torej izkušnje sprejemajo in interpretirajo drugače kot odrasli. Mladostnik se tako, velikokrat torej upravičeno nerazumljen, zelo rad obrača k svojim vrstnikom in išče zglede pri njih. Včasih mu tudi starši niso ravno za zgled. V družbi pa, praktično še iz antike, veje nerazumevanje najstništva.

Zapisi o težavnem obdobju najstništva in tragični ljubezni, ki je neogibno povezana z okrnjeno sposobnostjo nadzora čustev, emocij in vedenja, segajo v 4. Stol. pred. n. š. s Xenofonovim zapisom. Najbolj poznan opis je gotovo Shakespearova tragedija Romeo in Julija iz leta 1595. Znana sta tudi Aristotelov opis pregretega najstništva in Sokratov opis najstnikov, ki nasprotujejo staršem in tiranizirajo učitelje. To ni daleč od tega, kar bi opisal marsikateri sodobnik. Hall je leta 1904 opisal najstništvo kot vihar in stres (Sturm und Drang), kar je Arnett 1999. leta posodobil.

Hlastanje za novim

Najizrazitejše spremembe vedenja v obdobju najstništva so hlastanje za novim, kar opisujejo tudi pri drugih sesalcih (Spear, 2000). Prisotne so spremembe v spolnem vedenju in romantični motivaciji ter nekaterih osnovnih dejavnostih: uravnavanju spanja, teka in razpoloženja. Damasijev test tveganja razkrije pri otrocih povsem naključno izbiro »dobrega« ali »slabega« kupa kart. Z odraslostjo se izbira »dobrega« kupa poveča. Pri ljudeh, ki radi tvegajo, in pri najstnikih se izbira prevesi v korist »slabega« kupa kart, pri katerem je tveganje večje, nagrade in kazni so višje, pri čemer je kazni več. /…/

Starše često buri vpliv vrstnikov. Steinberg je s sodelavci dokazal, da se najstniki v družbi vrstnikov vedejo bolj tvegano kot odrasli med seboj ali pa najstniki, ko so sami.

Navdih odraslim

Najstniki so zaradi delovanja svojih možganov velikokrat kot Indiana Jones in Ivana Orleanska. Pogumni, neustrašni, sprejmejo tveganje, se družijo s sebi enakimi, kršijo pravila družbe in ne upoštevajo avtoritete, so telesno izredno zmogljivi, ne spijo veliko. Zato so lahko pravi navdih nam, odraslim.

Odrasli imamo priložnost spoznati najstnike. Od njih se lahko marsikaj naučimo. Z nekaj napora (gre predvsem za samovzgojo) lahko vzpostavimo čudovite odnose z razvijajočimi se odraslimi. Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da mora biti odnos z najstniki z naše strani dejaven, spoštljiv, vreden zaupanja, enakovreden (ni pa enakopraven!) in empatičen oziroma dobrohoten. Pri tem imamo odrasli nalogo voditi in možnost uzreti najstnika kot osebo – njega samega. Jasna pravila, pošteni dogovori in osebna avtoriteta so ključ do uspeha pri vzpostavitvi dobrih odnosov z najstniki.

TINA BREGANT, dr. med.