Ne le poln krožnik

Psihologija šolske prehrane

V osnovnih šolah in v vrtcih se zelo trudimo vpeljati v jedilnike zdrava živila, ponuditi eko in bio živila, čim bolj zdravo pripravljati jedi, ozaveščati učence in učenke o pomenu zdrave prehrane in še in še. Toda naša prizadevanja marsikdaj ne obrodijo pričakovanih sadov, vsaj v kratkem času ne. Četudi nam ob obstoječi zakonodaji, premajhni ponudbi živil višjega kakovostnega razreda, fiksni ceni šolske malice, vezanosti na dobavitelje, izbrane v procesu javnega razpisa … uspe zagotoviti res zdrav, hranilno in energijsko uravnotežen obrok, pogosto naletimo na drugačne težave.

Naj jih naštejem. Vsesplošna izbirčnost otrok. »Zasvojenost« z ojačevalci okusa, soljo in sladili. Zavračanje zdravih živil od učencev in učenk (polnozrnate jedi in živila, zelenjavne jedi, uživanje presne zelenjave, uživanje rib …). Zavračanje eko in bio živil, ki nimajo popolnega »merkator« videza. Zavračanje novih, starih in manj znanih živil in jedi. Prepričanja in predsodki nekaterih staršev. Nepripravljenost nekaterih kuharjev, da pripravljajo jedi, za katere že vnaprej vedo, da jih otroci ne marajo. Nezaupanje staršev in otrok.

Večina ne pozna lakote

Pri oblikovanju jedilnikov in oblikovanju zdravih prehranskih navad otrok je poleg cene in hranilne ter energijske sestave živil nujno poznati in upoštevati tudi obstoječe prehranske navade otrok in njihovih staršev, kulturo okolja in časa, v katerem živimo, ter ne nazadnje psihološki pomen, ki ga ima hrana za posameznika. V nasprotnem primeru nam tudi sicer brezhibno računalniško sestavljeni jedilniki »padejo v vodo«. Za vsako spremembo pa je potrebno veliko motivacije in veliko časa ali, »bog ne daj«, veliko lakote.

/…/ Če otroci niso zares lačni, tako praviloma (vedno obstajajo izjeme) ne bodo poskusili hrane, ker je ne poznajo; vsebuje nepoznano živilo ali živilo, ki ga ne marajo; imajo s podobno hrano slabe izkušnje; je na videz čudna ali celo »grda«; ima neobičajen ali neprijeten vonj; uživanje take hrane ni »in«; je prijatelj ali »vodja« razreda dejal, da je zanič; ne marajo osebe, ki jim je to hrano postregla. Včasih je ne poskusijo zaradi nezaupanja, osebnega prepričanja, kljubovanja ali česa drugega.

Bolj lačni ljubezni kot hrane

/…/ Tudi otroci pogosto bolj kot samo hrano potrebujejo občutek, da so sprejeti in ljubljeni. Hrana se nehote že od samega rojstva (spočetja) povezuje z materinstvom in ljubeznijo. S trendom dojenja (kar je za razvoj otroka zelo pozitivno) in podaljševanjem dojenja celo prek enega leta se ta povezava še okrepi in v posameznikovi podzavesti ostane prisotna tudi še z vstopom v vrtec ali šolo, pravzaprav kar celo življenje. Učinek te povezave je najvidnejši pri vstopu otrok v vrtec, saj se otrokovo zavračanje hrane zmanjšuje vzporedno z navezovanjem na vzgojiteljico. Če ta odnos postane zelo »materinski«, lahko otroci ob še nekaterih drugih dejavnikih v vrtcu uživajo celo hrano, ki je doma ne marajo. To velja tudi še za nižje razrede osnovne šole. Pod »materinski« odnos tu ne pojmujem permisivnega popuščanja vsakršnim otroškim »muham«, ampak dosledno ljubečo vzgojo. To vključuje tudi prijazno strežbo in pozitivno motivacijo otroka, da neko jed okusi.

Pomemben prvi vtis

In če zdaj preidem na samo hrano. Preden otrok neko jed okusi, je zanj zelo pomemben prvi vtis o hrani, to je videz, vonj, prepoznavanje. Na podlagi zbranih podatkov ponujeno jed opredeli kot užitno, pogojno užitno ali neužitno. To ni stvar »izbirčnosti«, ampak človekovega samoohranitvenega nagona. Tega premaga samo izredno huda lakota, ko bi človek »požrl kar koli«, samo da zadosti potrebi po hrani. Na tem delujejo vsi tržni prijemi proizvajalcev in prodajalcev sladkarij in tudi drugi. /…/

Preverjeno deluje

V šolskih kuhinjah z zdravo prehrano, ki jo, mimogrede, redko oglašujejo po televiziji, pa še to povsem drugi ciljni publiki, težko konkuriramo televizijskim oglasom za sladkarije. Lahko pa drugače uporabimo te iste prijeme. Nekaj idej: /…/

Da nam neka jed postane všeč, jo moramo okusiti tudi do desetkrat. Da se odvadimo »zasvojenosti« z ojačevalci okusov, je potrebno še več časa in energije. Žal nas pogosto »odvadijo« šele resna obolenja ali alergije. Otroci naj jed uživajo v miru. Pri sebi naj nimajo igrač, ki bi jih odvračale od kosila. Seveda je drugače pri zelo majhnih otrocih, ki si s svojo »ninico« lahko »razdelijo« kosilo. Otroci naj tik pred kosilom ne pijejo večjih količin napitkov, zlasti ne sladkih, ker jim uničijo apetit, čez eno uro pa so zopet lačni. Dobro je, da se vsaj mlajši osnovnošolci pred kosilom malo razgibajo, po možnosti na svežem zraku. Pri kosilu so potem manj nemirni in imajo boljši tek. V vročih dneh naj se pred obrokom ohladijo, da začutijo tudi lakoto in ne le žeje. /…/

Potrpežljivo in z dobro voljo

Tudi z vsemi naštetimi ukrepi in še kakšnim dodatnim pa bodo vedno ostajali otroci, ki nam jih ne bo uspelo prepričati, da bi uživali zdravo, uravnoteženo prehrano. Tudi te je treba spoštovati in jih imeti rad.

/…/

Mag. MOJCA BUKOVNIK, organizatorka šolske prehrane

Osnovna šola Stražišče Kranj