Razumi me!

Inkluzivno izobraževanje

Vsak izmed nas je drugačen. Vsak ima pravico biti drugačen. Življenje na svetu je lepše, zanimivejše in polnejše prav zaradi različnosti posameznikov. Razlikujemo se po spolu, barvi kože, veroizpovedi, potrebah … Nenazadnje tudi po posebnih izobraževalnih potrebah. Žal pa obstaja za vso tovrstno različnost le en izobraževalni sistem, čeprav se naše potrebe v izobraževanju močno razlikujejo.

V Sloveniji podpiramo in spoštujemo drugačnost, zato nastaja inkluzivno izobraževanje. To je prilagodljivost sistema rednega šolanja učencev, ki se razlikujejo po velikosti, starosti, spolu, etičnosti, predhodnem znanju, zmožnostih, posebnih potrebah … S predpostavko, da se vsi zgoraj našteti lahko učijo, potrebujejo le določene prilagoditve pri poučevanju, drugačne metode in oblike poučevanja, uporabo učnih pripomočkov ter prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja (učencu je omogočeno pretežno ustno preverjanje in ocenjevanje znanja; podaljša se mu čas preverjanja in ocenjevanja; kompleksnejša besedila in navodila se mu razdelijo na manjše enote; naloge imajo veliko prostora za reševanje; pri pisanju se ne upoštevajo napake, ki izhajajo iz same motnje ...). Učenec ima tudi pravico do dodatne strokovne pomoči, in sicer tri ure na teden, z njo naj bi lažje dosegel standarde znanja. Namen prilagoditve je, da ta omogoči učencu zadostiti standardom, ki so opredeljeni za vse učence istega programa in ne v ustvarjanju drugačnih standardov znanja ter meril uspešnosti za učence s posebnimi potrebami.

Razlaga si vsak po svoje

Pravico do prilagoditve in dodatne strokovne pomoči (skladno z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami) opredeljuje odločba o usmeritvi – pravni akt, ki jo učencem s posebnimi potrebami izda komisija pri Zavodu RS za šolstvo, kamor šola ali starši teh učencev naslovijo Zahtevo za začetek postopka usmerjanja.

Kot mobilna defektologinja opažam (pa tudi nekateri članki v Šolskih razgledih in drugje mi to potrjujejo), da si različni strokovnjaki, starši in tudi učitelji, ki odločbo o usmeritvi učenca dobijo, inkluzivno izobraževanje v osnovni šoli razlagajo po svoje. V izobraževanju se prilagajajo učencem s posebnimi potrebami, ki imajo znižane kognitivne sposobnosti z nižanjem standardov znanja in z drugačnimi merili uspešnosti. Menim, da je to usmerjenost odraslih strokovnjakov in posredno tudi staršev, ki tem strokovnjakom verjamejo. Za vsako ceno dokazati, da je vključitev v osnovno šolo smiselna in odlična za njihove otroke – učence s posebnimi potrebami, njihove sošolce in za učitelje, ki jih poučujejo. Evropi pa dokazati, da zmoremo in se znamo prilagoditi v osnovni šoli celo učencem z Downovim sindromom (in to z nižanjem izobrazbenih standardov, z ocenjevanjem pridnosti in prizadevnosti ter ob tri- do štiriurni pomoči defektologa vsak dan med poukom ali kako drugače!).

Za koga so potem ustanovljene in delujejo osnovne šole s prilagojenim programom (OŠPP)?

29 let sem poučevala učence s posebnimi potrebami na nižji in višji stopnji v OŠPP in vsi po vrsti so mi zatrjevali, da se nikoli več ne bi vrnili v redno osnovno šolo, da so v naši šoli srečni, ker od njih ne zahtevamo tistega, česar ne zmorejo, in nenazadnje, da so v naši šoli končno dobili prijatelje. Pozneje so s to osnovnošolsko izobrazbo, pridobljeno v OŠPP, uspešno sledili svojemu cilju – se izšolali za poklic in se dobro vpeli v življenje.

Naredimo konec zmedi

Danes, v inkluzivnem rednem izobraževanju, pa kljub razumevanju in prizadevanju osnovnošolskih učiteljev – ustvariti vsem učencem v osnovni šoli primerno učno in socialno okolje – postanejo otroci s posebnimi potrebami (z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi) sčasoma čustveno neodzivni, boječi, vase zaprti, nesrečni, pogosto špricajo pouk, pretirano so odsotni zaradi bolezni, v razredu nimajo pravih prijateljev in postanejo celo vedenjsko težavni. Kot taki težko sledijo (največkrat sploh ne zmorejo) svojemu cilju – šolanju v srednji šoli, na kateri bi se izšolali za poklic, ki bi ga radi opravljali.

Menim, da prilagajanje tem učencem v osnovni šoli nič ne koristi, da je to podobno, kot bi otroka, ki ne zna hoditi, postavili na tla in ga vlekli zato, da bi hodil … … Začnimo upoštevati danski pregovor, ki pravi: »Siti in lačni, veseli in žalostni skupaj neubrano pojo.«