Nerazumljivo

Kaj se piše pedagogom?

… Kot pedagoginja že od vsega začetka nastopa službe v osnovni šoli (triindvajseto leto teče) delam z učenci, ki imajo specifične učne težave. V tem času sem delala s 162 učenci (119 dečki in 43 deklicami). To delo opravljam z veseljem, nikoli, kljub obilici novih nalog, ga nisem opustila. Otroci so tisti, ki mi dajo pozitivne povratne informacije, z njimi se veselim uspehov. To so otroci v drugem in tretjem razredu, posameznike pa vodim in spremljam do konca šolanja. Največ, kar lahko za te otroke naredim, je, da tudi oni začutijo, da je ovire mogoče premagati in dosežejo uspeh, saj to vpliva na njihovo samopodobo. V njihovih očeh zasijejo iskrice sreče, ko vidijo, da so lahko uspešni tudi pri matematiki, slovenščini, tujem jeziku.

Delali smo, se dodatno usposabljali …

V preteklosti, ko teh oblik pomoči sploh ni bilo (po odločbi), smo delali z njimi tisti, ki smo na šoli bili – učitelji in svetovalni delavci, saj so takšni učenci vedno bili. Delali smo in se dodatno usposabljali, izpopolnjevali svoje znanje in občutljivost za to, da bi lahko učencem kar najbolj pomagali. Tudi danes preteče včasih kar precej časa, preden otrok dobi odločbo; a tudi ko jo že ima, se pomoč še en mesec ne sme izvajati. Kdo v tem času dela z njim? Učitelj in svetovalni delavec iščeta rešitve, kar je pač možno v danih razmerah. Potem pa naenkrat, ko pride odločba, pedagog ni več primeren, ampak samo še specialni pedagog. Ne vidim strokovnih razlogov za take odločitve.

Osem let sem delala z učencem, ki je imel dodeljeno dodatno strokovno pomoč pedagoga. /…/

Tesno sodelovanje z učitelji

Višji kot je bil razred, več časa sem namenila metodam, načinom učenja in jih utrjevala ob učni snovi posameznega predmeta; večkrat je bil poudarek tudi na medpredmetnih povezavah. …/…/ Tako poglobljenega pogleda ne more pridobiti mobilni specialni pedagog, ki prihaja na šolo za točno omejeno uro, je v stiski s časom in že hiti drugam, komaj se mu uspe srečati z učiteljem kritičnega predmeta, pa še to ne vedno. Mnogi boste temu oporekali, toda takšna je realnost; še slabše je, če delo opravlja na dveh šolah ali celo treh. Seveda imamo timske sestanke, ki pa ne morejo nadomestiti vsakodnevnega stika z učitelji. Zgodi se tudi, da imajo nekateri izmed teh učencev izrazito slab dan, ko se ne morejo zbrati, so nemirni, moteči v oddelku do take stopnje, da jih učitelji pošljejo k svetovalnemu delavcu. Zanje si je treba vzeti čas, se jim posvetiti, vendar je dosti laže, če že imaš z njim ure dodatne strokovne pomoči, saj ga dobro poznaš – njegovo razmišljanje, delovanje, močna področja. Za takšne učence je potrebna pomoč takoj in ne, kadar je na urniku.

Neprestano poglabljanje

Za mene kot pedagoginjo so bile dragocene izkušnje, ki sem jih pridobila v letih dela s tem učencem. Neprestano sem iskala, preskušala različne načine dela, razmišljala, kaj ga motivira, se z njim pogovarjala. Veliko laže razumem učitelje, do kakšne stopnje pozabljivosti pride, če snov ni dovolj usidrana (utrjena), saj sem sama to doživela.

Zelo moteče je tudi, da je treba na to pomoč dolgo čakati, učinkovita pa je lahko le, če se nudi dovolj hitro. /…/

Pedagogi, kje smo? /…/ Menim, da smo tudi pedagogi kompetentni za izvajanje te pomoči, saj smo med študijem pri predmetih razvojna psihologija, pedagoška psihologija, psihologija osebnosti, didaktika … pridobili dovolj znanj s tega področja.

ZLATKA JANŽEK, prof. ped.