Iz česa (koga) se norčujemo

Socializem za začetnike

Moja mama in oče sta dočakala upokojitev še v socializmu, v Jugoslaviji. Oddelala sta vsak svojih 40 let predano in pošteno ter tako vzgojila tudi mene. A bili so tudi taki, ki so v službi nesramno zabušavali, rekoč, da plača itak bo, če kaj delajo ali ne. Za vsako figo in po več let skupaj so šli na bolniško, ki so jo zlorabljali za gradnjo hiš in vikendov, kmetijska opravila in delo na črno. Kradli so družbeno premoženje, nato pa so nam leta 1991 zatrjevali, da se socializem – glej ga, zlomka – v praksi pač ni obnesel. Drugi, spet, so imeli veselje tihotapiti različno blago iz Trsta in tako so po malem spodkopavali domače socialistično gospodarstvo, ki jim je rezalo kruh. Kavbojke iz domžalske tovarne zanje niso bile dovolj fine. Prevzeti od blišča pisane krame so praznili police avstrijskih supermarketov – je bila avstrijska krema za roke res boljša od tistih, ki so jih izdelovali v tovarnah po Sloveniji?

Bolj ali manj prikrito norčevanje iz delavskega samoupravljanja ni bilo redek pojav.

Piše se leto 2013 in brezposelnih je 12,2 odstotka prebivalcev Slovenije, 386.000 pa jih je doseglo prag revščine. Da bi se kdo posmehoval kapitalizmu, še nisem slišal …

Zloraba pojma

Socializem (lat. socialis – družben) je prva (nižja) stopnja komunistične družbenoekonomske formacije. Tako imenujemo politično, družbeno, ekonomsko in kulturno prakso kot tudi teorijo delavskega gibanja. Je družbena ureditev, ki temelji na podružbljenih sredstvih za proizvodnjo (in proces osvobajanja dela ter nagrajevanja slehernega posameznika glede na delovno uspešnost), s katero upravljajo zainteresirani neposredni proizvajalci, in v kateri se vsi družbeni odnosi postopno osvobajajo razrednih nasprotij in vseh elementov izkoriščanja človeka po človeku (Iz programa Zveze komunistov Jugoslavije).

Marx in Engels sta … /…/.

V zgodovini 20. stoletja so ostala zapisana tudi strahotna popačenja in zlorabljanja pojma socializem, zaradi česar je na grozovit način ugasnilo na desetine milijonov življenj nedolžnih ljudi (nacionalni socializem v Tretjem Reichu od 1933 do 1945, Berlinski zid od 1961 do 1989, Stalinove čistke od 1936 do 1939, t. i. veliki skok naprej na Kitajskem 1958 do 1962, ko je po nekaterih ocenah zaradi lakote umrlo od 20 do 30 milijonov ljudi).

Sodobni socializem je bil rojen v Evropi sočasno z industrijsko revolucijo in s pojavom delavskega razreda. Pariška komuna 1871 in Oktobrska revolucija 1917 sta bili prvi socialistični revoluciji. Širom po svetu nastajajo in ugašajo številna gibanja, ki zase trdijo, da so socialistična. Le tista, ki obsojajo obstoječo politično in družbeno ureditev sveta, ki temelji na razredni družbi, in zahtevajo novo družbeno ureditev v skladu s humanističnimi moralnimi normami, upravičeno nosijo pridevnik socialističen.

Kdor ne dela, naj ne je

Nemoralnost razredne družbe ne izvira iz nespremenljivega človekovega značaja, temveč iz korumpiranih inštitucij sistema. Za uvedbo socializma ne zadoščajo le ekonomske reforme. Njegovega poslanstva ne moremo v celoti zajeti niti v pojmih, kot so filantropija, altruizem in abstraktni humanizem. Za uresničitev socialistične ureditve je na prvem mestu treba izvesti ekspropriacijo zemlje, socializacijo industrije, nacionalizacijo trgovine, financ itd., ki morajo postati družbena lastnina. Nakopičen mrtvi kapital ne sme gospodariti nad živim delom; slednji naj postane edini vir nacionalnega in individualnega dohodka. Kdor ne dela, naj ne je!

Termin socializem se je prvič pojavil leta 1830 v Franciji (Pierre Leroux). Socialistična ureditev ni mogoča brez visokega življenjskega standarda – enakost v revščini ni socializem. /…/

Platon v svoji Republiki prvič v zgodovini človeštva predstavi celovit sistem aristokratičnega socializma v sužnjelastništvu in … /…/ V renesansi je ideal Platonove Države, utemeljene na pravičnosti, spodbudil nastanek dela Utopija, Th. Morusa in Campanelline Sončne države. Nasprotno Platonovemu aristokratizmu lahko Morusovo videnje idealne prihodnosti, navdihnjene v duhu Novega veka, označimo kot prvo kritiko zgodnjega kapitalizma nasploh (razlaščeni kmetje so bili surovo pregnani iz svoje zemlje, ki so jo nato spremenili v pašnike za ovce, čigar volna je bila nujno potrebna surovina za tekstilno industrijo). Morus je zavračal asketizem, a dopuščal zmerni hedonizem, Campanella pa se je bolj nagibal k aristokratizmu platonskega tipa. Model »Civitas Dei« sv. Avguština je pustil določene sledi tudi v Morusovi Utopiji.

Drzni utopisti

Socialistične programe preobrazbe družbe lahko zasledimo še pri diggerjih v Angliji 1649 in Babeufovih »enakih« v Franciji 1793. Vzporedno z razvojem politične filozofije novega veka nastajajo tudi nove socialistične doktrine, ki spremljajo razsvetljensko gibanje, predvsem v Franciji.

Medtem ko pater Morelly v Zakoniku narave iz 1755 prisega na nivelatorski komunizem, pa je pater de Mably bolj naklonjen zmernemu socializmu, ki ga je moč doseči z reformami in evolucijo. Te socialistične doktrine so še precej obarvane s fevdalno miselnostjo, zato pa so toliko drznejše tiste, ki jih zastopajo veliki utopisti Saint-Simon (1760–1825), Ch. Fourier (1772–1837), R. Owen ( 1771–1858).

Utopisti so bili prepričani, da je ljudem mogoče odpreti oči ter jih navdušiti za večno pravičnost in svobodo, kar pa je mogoče doseči le z odpravo zasebne lastnine.

Saint-Simon kritizira zemljiško gospodo in pridiga o »novem krščanstvu« ter »industrijski družbi«, Fourier pa stavi na poljedelstvo in na stalno menjavanje poklicev. Owen ni toliko teoretiziral, svoje ideje je raje uresničeval v vsakdanjem življenju z ustanavljanjem socialističnih kolonij.

Kritična teorija družbe

Velik zasuk v zgodovini modernega socializma sta naredila K. Marx in F. Engels. Prispevala sta ustrezne teoretične priprave za revolucionarno internacionalno gibanje. Odtujeni svet je le sistem odtujene človekove proizvodnje, ki se materializira v blagu, delu in kapitalu. … /…/ Bistvo kapitalističnega izkoriščanja se glasi: Delovna sila je takšno specifično blago, ki več proizvaja kot pa stane. To je formula čarobne moči kapitala, ki ne le, da omogoča avtomatično povrnitev deponiranega kapitala (investicije v proces proizvodnje v obliki surovin, materiala, tovarniške opreme, denarja), ampak za povrh ustvarja še dodano vrednost. Ta presežek je izmolzen iz neplačanega dela delavcem, med seboj si ga razdelijo kapitalisti v obliki profita, obresti in rent. Posledica je vse hujše siromašenje delavskega razreda. Tehnične posodobitve pripomorejo k odpuščanju delavcev, nebrzdana konkurenca pa vodi v anarhijo in ekonomske krize. Te krivične razmere lahko odpravi ljudstvo le z revolucijo, v kolikor je dovolj motivirano, zrelo, ima dobro izdelano strategijo in taktiko ter pretanjen občutek za presojo najugodnejšega trenutka za akcijo. Marx ne izključuje možnosti tudi za povsem spontan prehod iz kapitalizma v socializem. Največ možnosti za to daje Nizozemski, Veliki Britaniji in Združenim državam Amerike. To so primeri držav z dolgo demokratično tradicijo. Brez demokracije ni socializma in brez socializma ni demokracije.

V sladko past relativnega obilja

K razmišljanju in pisanju o tej temi me je spodbudil nagovor Ljubljanskega nadškofa in metropolita Antona Stresa, ki je pozval oblast in javnost, naj se zavzameta za zamenjavo sedanje družbene ureditve z ustreznejšo, ljudem prijaznejšo. Tudi zagrebški kardinal Josip Bozanić je pred časom izjavil, da kapitalizem ni krščanska ureditev.

Menim, da potenciali, ki jih nudi socializem, še zdaleč niso izčrpani. Dijakom pri pouku razložim pluse in minuse kapitalizma in socializma. Uporabim tudi ta zgled: V supermarketu stojite pred policami, na katerih je zloženih 50 vrst čokolade, vi pa ste kupili le eno … /…/

Ko kupujemo, nam izbira ugaja. Ko pa prodajamo, nas prav zaradi velike izbire skrbi, če nam bo uspelo blago sploh prodati. S to dilemo se je socializem spoprijemal tako, da je brzdal pretirano konkurenco, država pa je s planskim gospodarstvom skrbela za ravnotežje blaga na trgu. To je zagotavljalo ljudem varne zaposlitve, a – kot pravi pregovor – vrtnic, žal, ne cenijo tam, kjer rasejo. 25. junija 1991 smo na stežaj odprli vrata kapitalizmu in se ujeli v njegovo sladko past relativnega izobilja. Zdaj smo tu, kjer smo.

O ekonomskem nacionalizmu

V Sloveniji že nekaj časa spremljam pozive nekaterih medijev, da naj državljani kupujemo le slovenske izdelke. Na videz so takšni pozivi logični in domoljubni, a pozor! Slovensko gospodarstvo je izvozno usmerjeno. Kaj bi se zgodilo, če bi tudi druge države začele posnemati Slovenijo in bi nagovarjale svoje državljane k enakemu ravnanju? Komu bi potem prodajali slovenske izdelke? Ekonomski nacionalizem je vedno dvorezen meč in bolj škoduje kapitalizmu kot socializmu.

Nekateri menijo, da se izdelki, ki nastajajo v socialističnih državah, po kakovosti ne morejo meriti s tistimi, ki jih izdelajo v kapitalizmu. … /…/

Skandinavske države, uradno še kapitalistične, so se še najbolj približale socialističnemu idealu. Tam boste zaman iskali barakarska naselja ali palače z bazeni. Ne boste srečali zgaranih ljudi in ne brezglavo hitečih poslovnežev s kovčki in vsevprek zvonečimi mobilnimi telefoni. Trgovine so sicer polne blaga, a to ljudi povečini ne gane. Njihove vrednote so drugje. Načela socializma so bila zelo domiselno predstavljena tudi v nemškem filmu Goodbye Lenin iz leta 2003, ko je prejel nagrado za najboljši evropski film leta.

Prepričal me je z odlično teoretično podlago

Moje izkušnje s socializmom so trajale 27 let, s kapitalizmom 22 – o slednjem se bom morda razpisal kdaj drugič. Med drugim me je socializem prepričal tudi z odlično teoretično podlago, ki ima dolgo tradicijo in zanimivo literaturo. Socialističnega projekta doslej še ni uspelo uresničiti v celoti nobeni državi sveta, to je uspelo le nekaterim posameznikom. Ljudstvo ima takšno oblast, kakršno si zasluži, je rekel nekdo – pa družbeno ureditev tudi, pravim jaz.

ROBERT ŠUPE