Pravi čudež

Neža Maurer o Šolskih razgledih

V mnogih pogovorih s priljubljeno pesnico Nežo Maurer, objavljenih v različnih medijih, ne preberemo prav pogosto, da je del svojega poklicnega delovanja namenila tudi urejanju našega časopisa. Morda je to omenjeno, kaj več pa je le redko slišati ali prebrati. Tudi v obsežnem pogovoru, ki ga je z njo opravila Tereza Žerdin in ga mojstrsko ubesedila (objavili smo ga v prejšnji številki Šolskih razgledov – ŠR št. 5/2013, str. 10 in 11), temu namerno ni namenjene posebne pozornosti. To smo prihranili za tokrat. Torej zanima nas, kako se Neža Maurer spominja let, ki jih je preživela kot direktorica in glavna urednica našega časnika, in tudi to, kako »svoj« časopis doživlja danes.

»Uredniško delo sem imela zelo rada, časopis mi je bil zmeraj blizu. Le zadeve, povezane s podjetjem, mi nikdar niso bile všeč. Zdaj sicer radi govorimo, kako je bilo včasih vse preprosto, a ne vem, če je res bilo. Morda za nekatere res, a zame je bilo že tedaj urejanje formalnosti nekaj najtežjega. Uf, so mi pravne reči dale vetra. Že tedaj ni bilo nobenega reda. Želela sem urediti razne zadeve, ki pri podjetju pač morajo biti brezhibne, pa ni bilo preprosto. Vsaj zame ne, ki se s podkupninami nisem hotela ukvarjati za nobeno ceno,«

odločno pripoveduje Neža Maurer. Ne, česa takega si ne bi dovolila, ne bi si mogla odpustiti … Poslušam sogovornico. Razumem, čutim, o čem pripoveduje. Tako lahko si predstavljam in dobro vem, kako zelo utrujena je bila od tovrstnega urejanja in vodenja.

Ne razume učiteljskega sindikata

Povprašam jo, kako je bilo z denarjem, kajti danes nam gre tako na tesno, da sva v uredništvu zaposleni le dve. »Finance so bile na psu, zato sem povišala naročnino za sto odstotkov. To potezo so mi skušali odsvetovati, skrbelo jih je, da bo zaradi tega s časopisom kar konec. A sem vseeno tvegala in bilo je uspešno,« se spominja in dodaja, da v tako nerazumno težkih razmerah, kakršne so zdaj, časnik pač nikdar ni izhajal. »Sindikat je poskrbel, da so učitelji časopis naročali, po šolah so tudi imeli dovolj izvodov. Ne razumem učiteljev, da nimajo potrebe po svojem časopisu. Pa tako malo stane! Kot 'kava s smetano', praviš, ja, res je samo toliko. Ne, učiteljskega sindikata sploh ne razumem, da časopisa finančno ne podpira. In da država ne prispeva nič denarja za izdajanje (drobcen žarek se nakazuje; kaže, da bomo dobili nekaj več kot tri tisoč evrov, kar, žal, ni dovolj za izdajo niti ene same številke časopisa – op. p.) … Ne, tega ni mogoče razumeti; v razviti družbi, za kakršno se štejemo, sploh ne,« razočarano razmišlja in nadaljuje: »Prav nič ne zavidam zdajšnjemu uredništvu. Če si pošten direktor in urednik, je to nepredstavljivo težak in zahteven ter odgovoren posel, danes ob vseh pritiskih in stiskah še težji kot kdaj koli. Temu delu moraš biti predan, pravzaprav je življenje prežeto z njim. Res občudujem uredništvo in prehojeno pot zlasti v zadnjih letih, pravi čudež je, da ta dragoceni časopis sploh še imamo.«

Najtežjih sedem let

Neža Maurer pripoveduje, da je bilo tistih sedem let, ko je urejala naš časnik, zanjo tako zelo naporno, da dlje preprosto ni vzdržala, saj ji je začelo pešati zdravje in celo zbolela je. Razmišljam, da najbrž prav zaradi tega teh let in te službe v različnih pogovorih ne omenja prav rada. »Ne v službah prej in ne pozneje ni bilo tako naporno. Če bi zmogla, bi še z veseljem ostala v tem uredništvu, saj sem imela prekrasne sodelavce (veliko nepozabnega je doživela skupaj z Marjano Kunej in Teo Dominko – op. p.) in tudi na časopis sem se čustveno zelo navezala. Malo so me sicer razočarali učitelji, ker skoraj niso bili odzivni. Kadar sem objavila kakšno anketo ali vprašalnik v časopisu, se je komaj kdo odzval. Pri Kmečkem glasu, kjer sem bila pred tem novinarka, je bilo zelo drugače, saj so se odzivali množično. Kmetje so bili zelo hvaležni bralci in najbrž je še danes tako.«

Izmenjujeva izkušnje, sama že iz navade in po tradiciji učitelje zagovarjam, čeprav se zavem, da ima pesnica, ki jo zmeraj znova občudujem, zelo prav. Brez dlake na jeziku pove, kar čuti. Zavem se, kako sem nad podobnimi ugotovitvami nekje globoko v sebi razočarana pravzaprav tudi sama. Morda to preredko ubesedim, izrazim preveč zadržano (»ne daš ven, premalo jamraš«, poreče moja sogovornica) … Bom, spoštovana Neža, bom; učim se, vsak dan se učim, zmeraj znova tudi od tebe. Hvala za ta pogovor in mnoge druge, iskrena ti hvala …

Časnik za zmeraj

Neža Maurer še zmeraj redno spremlja Šolske razglede, je ena naših najzvestejših bralk. »Komaj čakam petkov in časopisa. Med počitnicami ga prav pogrešam To, da mi pošiljate časnik do konca mojega življenja, sem si želela, ko sem zapuščala delovno mesto direktorice in glavne urednice; bilo je v navadi, da so te vprašali, kaj si želiš za spomin, za slovo. In zaželela sem si časopis za zmeraj. Ja, tako rada sem ga imela. In svoje delo tudi.«

O Šolskih razgledih, kakršni so danes, je naša sogovornica povedala veliko lepega. Tako lepega, da sem kar v zadregi o tem pisati, da ne izzveni preveč samovšečno (vem namreč, kaj bi bilo dobro spremeniti, še narediti, če bi le zmogli). A Neža me bodri, da naj kar napišem, moram napisati tudi to.

Navdušena

Meni, da se Šolski razgledi imenitno odzivajo na družbene razmere, modro krmarijo med možnim in zaželenim. Sicer pa ji je izredno všeč rubrika List iz dnevnika. Takole komentira: »Ko berem njihove dnevniške zapise, sem kar potolažena, saj vidim, da je večina učiteljev še zmeraj zelo zagnanih. Všeč mi je tudi rubrika, v kateri Tereza Žerdin odgovarja na vprašanja. O, pa čečkalčke obožujem. Izvrstni so, izvrstni!«

Prebere domala vse, tudi bolj polemične začetne strani. Navdušena je nad zapisi z drugih koncev sveta. Všeč ji je, ker to niso navadni potopisi kot v drugih časopisih in revijah (v njih pisci večinoma opisujejo le geografijo in prehranske navade), pač pa zve veliko o navadah, šolanju in še čem. Zadovoljno ugotavlja, da učitelji pač opazujejo po svoje in tudi ubesediti znajo lepo.

Vesela sem, ko slišim, da jo zmeraj znova očara tudi likovna oprema časopisa. »Neverjetno mojstrsko se v Šolskih razgledih prepleta aktualno z estetskim. To združiti ni mačji kašelj, to dobro vem in znam ceniti. Česa podobnega nisem zasledila še nikjer drugje,« sklene tokratni »delovni« klepet Neža Maurer.

Po pogovoru je laže

Hvaležna sem ji za redno izmenjavo mnenj in spodbude, ki se jih je v teh letih, odkar urejam in vodim časopis (že poldrugo desetletje), nabralo veliko. Lahko se ji potožim, ko me najbolj stiska (tudi nekdanji odgovorni urednici Marjani Kunej, ki me je neizmerno veliko naučila in me še). To mi veliko pomeni. Seveda pa sva obe najbolj veseli, kadar podeliva kaj hudomušnega, bolj žgečkljivega, in se ob tem srčno nasmejeva. Ja, potem je kar laže vztrajati, nadaljevati dolgoletno tradicijo in ustvarjati Šolske razglede …

LUČKA LEŠNIK