Čisto osebni diskurz

O inkluziji

Naj v uvodu pojasnim, da sem za inkluzijo. A ne za popolno, ne vedno in povsod, ne za vsako ceno. Ideja o integraciji je nastala predvsem zaradi denarja – z vključitvijo v redne programe bi ga lahko prihranili na kupe. Baje. Toda integracija zahteva prilagajanje otrok s posebnimi potrebami »normalnosti«. Vzgojno-izobraževalni zavodi pa so se vse pogosteje ukvarjali z vprašanji, kako »izkoristiti« prisotnost otrok s posebnimi potrebami za razvijanje multikulturnosti in strpnosti. Tako se koncept inkluzije ne pojavlja le na globalni, družbeni ravni, temveč postaja del vzgojno-izobraževalnega procesa, v katerem otroci s posebnimi potrebami ne pomenijo dodatnega dela v smislu spreminjanja kurikula, metod in tehnik učenja ter poučevanja, učnega gradiva itd., ampak postajajo njihova prednost. Različnost (drugačnost) ni več razumljena kot pomanjkljivost, pač pa kot dar, ki nas vodi do inkluzivne družbe in kulture v pravem pomenu besede.

Temeljna pravica na področju izobraževanja je pravica do izobrazbe. A zdaj namenjamo največ pozornosti .../.../.

Teorija je jasna

Bistvo inkluzije je občutek pripadnosti, ki ga želi imeti prav vsak. /.../ Učenci s posebnimi potrebami so opredeljeni v skupine – od otrok z motnjami v duševnem razvoju, z govorno-jezikovnimi motnjami, slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih, gibalno oviranih pa do dolgotrajno bolnih, s primanjkljaji na posameznih področjih učenja s čustvenimi ter z vedenjskimi motnjami. Za dobro delo v razredu mora imeti učitelj vso podporo, organizirana mora biti dobra asistentska dejavnost in dobra podpora procesu vključevanja, šola in sodelujoči učitelji morajo dobiti denarno podporo.

Ja, tako v teoriji ...

Skok v zgodovino

Leto 1632, nastanek Didactice Magne, torej umetnosti poučevanja vsakogar vsega, saj sta vzgoja in učenje potrebna vsem. Ali mogoče kdo dvomi, da je topoumnim potreben pouk, da se morajo boriti proti svoji naravni topoglavosti? Še dosti potrebnejši je pouk nadarjenim, kajti bistri duh se bo ukvarjal z marsičim nekoristnim, nenavadnim in škodljivim, če ni zaposlen s koristnimi stvarmi. Preprosto!

Jan Amos Komensky opredeli značilnosti otrok od bistroumnih do topoglavih, od mehkih in upogljivih do trdih in neposlušnih ... Iz vseh značilnosti izpelje mešanico šestih različnih naravnih nadarjenosti. Otroci so:

1. Bistroumni, vedoželjni in vzgojljivi otroci, ki potrebujejo hrano modrosti, potem pa sami od sebe rastejo in uspevajo kot plemenite rastline.
2. Bistroumni, počasni in poslušni, ki potrebujejo spodbudo.
3. Bistroumni, vedoželjni, a trmasti in uporni, za katere drži reklo, da iz divjih žrebet postanejo najboljši konji, samo prav jih moraš uriti.
4. Voljni, poslušni in vedoželjni, a počasni in neokretni, ki potrebujejo potrpežljivost, pomoč in spodbudo. Na cilj prispejo pozno, a so zato vztrajnejši.
5. Slaboumni, zanikrni in leni zahtevajo mnogo iznajdljivosti in potrpežljivosti.
6. Topoglavi (bebci) in zlobni so po navadi izgubljeni, a tudi pri njih ne smemo obupati, pač pa se moramo boriti proti topoglavosti.

Na to, kakšni otroci se bodo rojevali, nihče ne more vplivati. To, da postanejo dobri, če jih prav vzgajamo, pa je v naši moči. Zato je tudi prav, da se slabotnejši mešajo z bistroumnejšimi, trmasti s popustljivejšimi, počasnejši s hitrejšimi in da jih vodijo isti predpisi in zgledi tako dolgo, dokler so tega potrebni.

Je sploh mogoče oporekati logiki 17. stoletja? Vendar ...

Zdaj pa praksa

30 let sem že v praksi in včasih se mi prav želodec obrača, kakšno spakedranščino smo naredili iz te naše ljube osnovne šole. Vedno – no ja, odkar pomnim – s(m)o učitelji poskrbeli za tiste, ki so zmogli in želeli več, ter pomagali in prilagajali tistim, ki jim je šlo težko. Brez kupov papirja, brez identificiranja in evidentiranja, brez odločb in IP-jev (individualiziran program), brez statusov in posebnih prilagoditev. Smo delali z njimi optimalno? Ne, zagotovo ne ... Ampak saj tudi danes ne ... Naj ponudim bolj plastičen prikaz.

Nekaj je nadarjenih

Poučujem približno 110 učencev. Približno 30 od teh je nadarjenih. Evidentiranih. Vsak ima individualiziran program za razvijanje svoje nadarjenosti v sklopu pouka (z notranjo diferenciacijo) in drugih dejavnosti (dodatni pouk, posebni programi za nadarjene). Vsak IP obsega pet listov, kar nekaj podpisov, žigov. Na koncu šolskega leta sledi evalvacija (en list), anketa za starše (en list) in razrednikovo poročilo (en list). Vsako leto. Zato, da se tem otrokom najpozneje novembra ne da več (oni so itak nadarjeni), da je vse »brez veze« ali pa »kr neki«. Toda – IP je fantastičen!

Gremo naprej.

Od preostalih 80 učencev jih je vsaj 15 s posebnimi potrebami in odločbo in še približno 10 takšnih, ki imajo »zgolj« priporočila svetovalnega centra. S slednjimi se nihče kaj pretirano ne ukvarja, učiteljeva dobra volja pa je, če priporočila upošteva ali ne. In učitelji smo ljudje z dobro voljo.

Tisti z odločbo

Tistih 15 otrok z odločbo pa je poglavje zase. Najprej je tu odločba .../.../ Vsak otrok ima tudi IP (5–6 listov), nekateri učno pomoč, drugi pomoč specialnega pedagoga, socialnega pedagoga, defektologa ali kakršnega koli »-oga« že, eni med poukom, drugi zunaj pouka, pred poukom, po pouku ... Seveda na koncu šolskega leta sledi evalvacija (1–2 lista) in priporočila za naslednje šolsko leto in vsaj dve srečanji staršev, specialnega pedagoga, razrednika in še kakšnega učitelja – zaradi papirjev. Vsako leto. Zato, da potem prihaja do absurdov, ko otrok med učno uro, ki jo vodi strokovnjak za poučevanje, t. j. učitelj, ni v razredu, ampak je pri specialnem pedagogu, ki mu razlaga učno snov, za katero on ni strokovnjak. Nemalokrat narobe. Seveda specialni pedagog ne more biti strokovnjak za vsa področja (on je vendar strokovnjak za specialno pedagogiko), zato je popolnoma nesmiselno, da so se ure, pri katerih naj bi otrok odpravljal specifične primanjkljaje, spremenile v brezplačne inštrukcije. Zakaj? Ker starši zahtevajo, da otrok zaradi »obravnave« pri specialnem pedagogu ni prikrajšan za učno snov. Naj me nekdo spomni: kdaj konkretno smo staršem podelili pravico, da odločajo o strokovnih zadevah? Verjetno s tistim trenutkom, ko se je izkazalo, da poznajo primanjkljaje svojega otroka bolje kot »strokovnjaki«, da poznajo zakone in pravice svojega otroka bolje kot pa tisti, ki bi morali vedeti vsaj to, kako se napiše IP.

In?

Toda kakšen je konec koncev rezultat vse teh silnih naprezanj, IP-jev, papirjev, sestankov in inštrukcij? Večina teh učencev »komaj leze«, med poukom ne delajo skorajda ničesar (ker bodo itak potem pri »specialni« naredili), doma ne delajo skoraj ničesar (ker bodo itak pri »specialni« naredili). Zaradi ur dodatne pomoči in prilagoditev učenec in starši pričakujejo kar odlične ocene, a vrzeli v znanju so velike, sposobnosti velikokrat prenizke, delovnih navad ne pridobijo, večina izgubi voljo do učenja in dela, ker ni omembe vrednega napredka. Večinoma so na meji med pozitivno in negativno oceno in zgodi se, da mati(!) učenca v 8. razredu junija obljublja, da bo do konca tedna znal poštevanko, do srede junija pa še vse drugo, kar mora znati pri matematiki. Toda – IP je pa fantastičen!

In že smo pri tretji kategoriji »posebnežev«, približno 15 jih je, ki imajo status perspektivnega športnika ali se vzporedno izobražujejo (denimo v glasbeni šoli). Ti pa IP-ja nimajo, a imajo prilagoditve pri ustnem in pisnem ocenjevanju znanja, saj si sami odrejajo datume ocenjevanja, dobijo pa »uradno potrdilo«, da je kampanjsko učenje okej.

»Normalni« so prikrajšani

/.../ »Normalni« ali »povprečni«, ali kakor koli jih že imenujemo, postajajo najbolj zanemarjeni, najbolj zapostavljeni, najbolj segregirani in najbolj stigmatizirani. »Normalni« morajo prenašati vedenjske izbruhe, izgrede, samopoveličevalne slavospeve, neskončna čakanja na počasnejše in biti do vsega naštetega strpni, njim se namenja najmanj časa in z njimi se najmanj ukvarjamo. In glede na sprevrženost šolskega sistema lahko v kratkem pričakujemo IP-je tudi za »normalne«. Potem pa bo vse prav. Na papirju!

JOŽICA FRIGELJ