Strokovnjakinja odgovarja

Svetujemo, komentiramo, pomagamo

/.../ V odmoru je prišel k meni, mi zaupal, da si želi, da mu operirajo ušesa, ker mu – po njegovo – preveč štrlijo. Povedal je še, da s sošolci o tem ne govori.

Priznam, da nisem opazila, da bi bilo kar koli z njegovimi ušesi narobe, še zdaj se mi ne zdi, čeprav dobro opazujem. Nedolgo tega je imel rojstni dan, staršem je zaupal željo in prispevali so mu denar za operacijo. To me je zelo pretreslo, saj fant resnično nima ušes, ki bi kakor koli izstopala. Pretreslo me je, ker je dobil v dar denar za ta poseg .../.../

Najprej sem pomislila, da je otrok še premlad, da bi ga nekaj tako močno motilo na sebi, da bi želel spremembo. Saj še ni v puberteti. Potem pa sem se spomnila na vnuka, ki je še kot predšolski otrok stal pred ogledalom, se držal za glavo in govoril: »Joj, joj, kako veliko glavo imam.« Pozneje se čez glavo ni več pritoževal. Še zdaj ne vem, kako je zaznal, da ima veliko glavo in ne, kako jo je, očitno, sprejel. Vem le to, da otroci, preden postanejo bralci, zelo dobro opazujejo. Potem ta sposobnost ne prevladuje več.

Se pa začno usmerjeno opazovati v obdobju odraščanja. Takrat je spet marsikaj preveliko ali premajhno, preširoko ali preozko in vsaka »nepravilnost« naj bi imela usodne posledice. Večina si tega niti ne upa glasno povedati, sploh pa ne staršem ali učitelju. Morda svojo skrb zaupajo prijateljici ali prijatelju; ali pa niti tem ne, če se bojijo norčevanja. Kar ponosni ste lahko, da vam je otrok zaupal dvome o svojih ušesih. Tako vam je dal možnost, da se o njegovi stiski z njim pogovarjate. Ne samo omogočil, ampak nakazal željo za pogovor. Upam, da ste mu povedali, da njegovih štrlečih ušes do zdaj niste opazili in da če mu res štrlijo, to ni moteče. To je nekaj, kar ga določa. Le razlike nas delajo prepoznavne. Le z razlikami postanemo »jaz«. V družini nas določa ime in ne priimek, kajti priimek je enak pri vseh družinskih članih.

Da so mu starši dali denar za poseg? Kar težko verjamem. So to morda starši, ki sprejemajo le popolnost? So se naveličali njegovega »teženja« o štrlečih ušesih in prepustili reševanje problema tretji osebi? Tudi to je mogoče. A kolikor vem, lepotni kirurgi ne popravljajo danosti matere narave kar tako, le da bi izpolnjevali trenutne želje. S potencialnimi uporabniki storitev se najprej temeljito pogovorijo in se odločajo tudi po svoji presoji. In če bo tako zatrdila avtoriteta, bo vaš deček morda postal celo ponosen na svoja ušesa.

Moj današnji pesimizem mi vsiljuje tole misel: Danes niso največji reveži otroci, ki zaradi revščine ne morejo na morje, nimajo pametnih telefonov in tablični računalnikov in so morda celo lačni, veliko je tudi drugih razlogov za trpljenje.

TEREZA ŽERDIN