Res vsi enakopravni?

Razmišljanje pred posvetom Bralnega društva Slovenije

… /…/ Ko govorimo o omogočanju enakopravnega udejstvovanja v družbi, o dostopu do virov znanja in o kulturnih dejavnostih, omenjamo sicer tudi karseda enakopravne možnosti razvijanja različnih vrst pismenosti, obenem pa se zavedamo, da …/…/

Pomembni dosežki in uspeh pri razvijanju različnih tipov pismenosti pa tudi povsem specifične težave pri prebivalcih s posebnimi potrebami pogosto ostajajo neopažene ali neomenjene.

Občasno ali stalno prilagojeno

Pri razvijanju bralne pismenosti lahko prepoznamo dve glavni skupini s posebnimi potrebami (prim. Smernice za lažje berljivo gradivo, ZBDS, 2007). V prvi skupini so osebe s posebnimi potrebami, ki lažje berljivo oz. posebej prilagojeno gradivo potrebujejo stalno, torej osebe z motnjami v duševnem razvoju, osebe s težavami na področju branja, osebe z motnjami pozornosti, motorike in zaznavanja, osebe z avtizmom, osebe s prirojeno okvaro sluha in vida, osebe z govorno-jezikovnimi motnjami in starejše, delno dementne osebe. V drugi skupini so osebe z nezadostnim poznavanjem jezika in omejenimi bralnimi zmožnostmi, torej tisti, ki lažje berljivo gradivo potrebujejo le v nekem obdobju, morda kot vajo ali za motivacijo. Mednje spadajo novi priseljenci in druge osebe s pomanjkljivim znanjem večinskega jezika, funkcionalno nepismeni in osebe z nezadostno izobrazbo ter otroci, ki so še (delno) nepismeni.

Pridruženi zadnji hip

O uspešnosti razvijanja pismenosti pri teh skupinah običajno ne govorimo prav glasno – lahko celo zapišemo, da nimamo vsi dostopa do znanja in informacij o tej problematiki. O tem priča med drugim dejstvo, da so pobudo, da se v resolucijo nacionalnega programa za jezikovno politiko 2014–2018 uvrsti tudi osebe z motnjo v duševnem razvoju, podpisniki Zavod Risa, Zveza Sožitje Slovenije in Center za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem oddali dobesedno v zadnjem hipu – ker so za resolucijo ter možnost vloge in oddaje pobud izvedeli pač le po naključju ... Pa se je Zavod Risa v sodelovanju s CUDV Črna na Koroškem že pred dvema letoma organizirano začel ukvarjati z razvojem koncepta lahkega branja, torej z branjem in besedili, ki so namenjena odraslim osebam s težavami zaradi različnih razlogov. (V tujini je t. i. Easy Read gradivo znano, tudi na spletu lahko najdemo berljive informacije za ljudi z demenco, osebe po poškodbi glave, osebe z motnjo v duševnem razvoju in druge skupine bralcev s specifičnimi potrebami.) Sedaj člen 2.2.7 zgoraj omenjene resolucije o govorcih s posebnimi potrebami vendarle omenja tudi eno najbolj diskriminiranih skupin na področju dostopa do informacij, osebe z motnjo v duševnem razvoju.

Obrestovana vztrajnost

Da je včasih treba trmasto vztrajati in vedno znova poudarjati potrebo po obveščenosti in znanju, govori tudi osebna izkušnja ene izmed soavtoric tega prispevka. V prvih letih, ko je bila članica ene izmed državnih predmetnih komisij za splošno maturo, so ocenjevalci izpitne izdelke kandidatov s posebnimi potrebami ocenjevali brez vsakršnega védenja in strokovne razlage tega, kaj dejansko od takih kandidatov lahko upravičeno pričakujejo in česa pravzaprav ne. Kako le naj bi ocenjevalci tako znanje imeli? Posebnih potreb je široka in zelo raznolika paleta, znanje, ki omogoča strokovno vrednotenje izpitnih izdelkov, je zato za vsako skupino zelo specifično. A ko je soavtorica članka komisijo čez dobrih deset let zapuščala, je Državni izpitni center že redno pripravljal srečanja članov komisij z ustreznimi strokovnjaki in izobraževalne oblike, ki so tako sestavljalcem izpitnih nalog, tistim, ki izpitne pole ustrezno prilagajajo kandidatom s posebnimi potrebami, kot tudi ocenjevalcem dijaških izdelkov bile v pomoč. Najbrž si zasluge za korak k doseženi boljši obveščenosti lahko lastijo tudi tiste maturitetne komisije, ki so redno in predvsem glasno poudarjale, da nimajo ne pravih informacij ne pravega znanja za uspešno in korektno opravljanje svojega dela.

Shakespeare je vedel …

Da o tematiki posebnih potreb ne govorimo prav pogosto in tudi ne glasno, pravzaprav priča tudi vprašanje ustrezne terminologije. V Sloveniji je v rabi več izrazov; nekateri upravičeno veljajo za popolnoma neprimerne in celo žaljive, zato se jim izogibamo ali se celo umikajo iz rabe. Spet drugi izrazi soobstajajo in se povsem enakovredno uporabljajo v javni in strokovni rabi ali pa jih tako ali drugače – tudi povsem teoretično – zagovarja določena skupina ljudi. Govorimo o invalidih ali o hendikepiranih ljudeh? V Sloveniji deluje tako YHD, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, kot tudi različne zveze ter društva invalidov. Ali naj omenjamo oviranosti, motnje? Kaj so posebne potrebe? Drago Žagar se v svoji knjigi Drugačni učenci že na platnicah jasno odloči za izraz 'drugačni' in v uvodu razloži, čemu mu – med psihologi sicer uveljavljen – pridevnik 'posebni' ne ustreza. Pravi namreč, da izraz 'posebne potrebe' skupino in posameznika po nepotrebnem izpostavlja v odnosu do drugih.

Shakespeare sicer pravi, da »to, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim«. A namen tega prispevka tako ali tako ni, da bi roži iskali novo ime. Vrnimo se raje še enkrat k naslovu …/…/….

VERONIKA ROT GABROVEC
SILVA NOVLJAN